Pri velikih vsotah večini ljudi odpove občutek, za koliko denarja gre. Živimo namreč v svetu drugačnih številk: vemo, da so češnje trikrat dražje od banan in so torej neverjetno drage, prepoznamo, kdaj je cena čevljev ugodna in zgražamo se nad podivjanimi cenami kvadratnega metra stanovanja. Nekje pri cenah avtomobilov, ki jih preračunamo v mnogokratnike svojih plač, se naš občutek za denar preneha. Zato smo ogorčeni, ko izvemo, da je minister zapravil dvajset tisoč evrov, ko je za eno samo pot najel avion, pri četrt milijarde evrov, kolikor bo stala nova pridobitev slovenske vojske, pa ostanemo hladni. Naše dojemanje ne seže v stratosfero.

 V zadnjem tednu je bilo objavljenih več primerjav, kakšno vsoto predstavlja triinšestdeset milijard tolarjev, ki jih namerava slovenska vlada plačati za 136 oklepnikov. Najslabša je tista, da je to skoraj dva tisoč operacijskih miz. Dalo bi se jo namreč razumeti takole: tri leta se prerekamo, da bi pri pol milijarde za operacijske mize prihranili ušivih dvesto milijonov, za vojsko pa parlament in vlada brez slabe vesti odobrita stokrat večjo vsoto. Oklepniki bodo še leta dolgo, vsekakor pa do naslednjega še bolj nebrzdanega primera zapravljanja denarja davkoplačevalcev, služili za kronski argument tistim, ki brez slabe vesti kupujejo najdražjo zdravstveno opremo: bolj ko bomo zatiskali pas v zdravstvu, bolj veselo bo država zapravljala denar na drugih področjih. Kar se mene tiče, je to argument tatov, ki vpijejo, da drugi kradejo še bolj, ampak nisem prepričan, da bi s takim stališčem dobil večinsko podporo. Opravičevanje današnjih slabih odločitev s slabimi odločitvami v preteklosti, resničnimi ali izmišljenimi, postaja v naši deželi množičen pojav in je v glavah tistih, ki ga izrekajo, zelo tehten, pravzaprav neizpodbiten  argument.

Boljša primerjava, da doumemo, kako veliko denarja je triinšestdeset milijard, je podatek, da  bi s tem denarjem lahko zgradili pet pediatričnih klinik. Ali pa štiri onkološke inštitute. Res gre za veliko denarja, saj pediatrično kliniko gradimo že deset let, onkološki inštitut pa trideset. To nista edini investicijski potrebi v zdravstvu: že zelo okleščene želje zdravstvenih ustanov po Sloveniji, ki jih je s posebnim zakonom dvakrat potrdil Državni zbor, navajajo približno sto dvajset milijard. Te investicije bi morali dokončati do leta 2008; ker je to samo dvakrat več kot peščica oklepnikov, bi moralo biti to zelo preprosto. V resnici se ta cilj nenehno odmika in zaradi oklepnikov se bo še bolj.

Še pred šestimi leti niso investicije v zdravstvu dosegale niti treh milijard letno. Prejšnja vlada je ta sredstva potrojila, kar je štela (upravičeno) za znaten premik na  boljše, sedanja vlada jih je v prvem letu vladanja ponovno zmanjšala. V najboljšem primeru in skupaj s sredstvi, ki jih dodajo zdravstvene ustanove iz denarja, ki ga za svojo dejavnost prejemajo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, gre v investicije letno od deset do petnajst milijard. Ta denar ni namenjen samo novim stavbam in opremi, temveč tudi obnavljanju iztrošene opreme, ki je je v zdravstvu zelo veliko, nova pa je zaradi razvoja tehnologije praviloma znatno dražja. Današnje potrebe bomo lahko uresničili v najboljšem primeru v petnajstih letih. Niti pomisliti pa si ne upam, kaj se bo zgodilo, če bo vlada uveljavila svoje reformne zamisli, po katerih je potrebno skrčiti obseg javnih sredstev.

Za oklepnike vemo že od leta 2004, hitrost nakupa pa je vlada določila šele sedaj: denar zanje bomo zbrali v šestih letih, kar pomeni, da bo vlada zanje  vsako od prihodnjih šestih let porabila toliko denarja kot zdravstvo za vse svoje investicije skupaj; če k temu dodamo že danes znane tri milijarde za nove puške in neznano število milijard za dve transportni letali, s katerimi bo vojska prevažala oklepnike na oddaljene lokacije svetovnih konfliktov, in druge vojaške »malenkosti«, ki se bodo nabrale v prihodnjih letih, je več kot očitno, da bodo investicije za vojaške namene v prihodnjih letih znatno presegale tiste v zdravstvu.

Najbrž še ni utonila v pozabo trditev donedavnega vladnega ekonomskega stratega, da kultura ubija. Šlo je za nekaj milijonov vladnih subvencij za alternativno kulturo na Metelkovi, ki bi jih bilo po njegovem mnenju bolje nameniti onkološkim bolnikom, saj se mora kultura znati preživljati sama, ali pa naj propade. Tudi če seštejem vse letošnje investicije v kulturi – počasne obnove gledališč, muzejev, Opere in Cankarjevega doma – znašajo komaj kot tri milijarde. Nekaj oklepnikov manj, pa  bi si lahko privoščili tudi obnovo ljubljanske Drame. Univerzitetne knjižnice raje ne omenjam, saj je še dolgo ne bo.

Tudi sam sem se v preteklosti znašel v vlogi, ko sem moral utemeljevati, da državljani potrebujejo tudi še kaj drugega razen bolnišnic in da ni skrajno sprevrženo, če razmišljamo o novem nogometnem stadionu, bolniki pa umirajo, ker predolgo čakajo na operacije. Pogoj, da to sprejmem, je razumno razmerje med sredstvi, ki se porabljajo za različne namene. Sprejmem celo, čeprav nerad, da moramo zaradi dejstva, ker je Slovenija članica pakta NATO, prispevati svoj delež skupnim oboroženim silam; sprejmem zato, ker bi bilo sebično, če bi za našo varnost dajali denar in umirali samo drugi, nerad pa zato, ker mednarodna politika, ki jo vodijo naši zavezniki in na katero nimamo nikakršnega vpliva, povečuje možnost spopadov in vojn, s tem pa umiranja in novih stroškov za orožje. Ampak ne sprejmem, da moja država za kupovanje orožja porabi več denarja kot za nakupe v zdravstvu. Da ne omenim znanosti, šolstva in kulture.

Kar se mene tiče, bi bil najboljši podatek v  biografiji strojev, ki so namenjeni ubijanju, ta, da so šli v staro železo, ne da bi bili kadarkoli uporabljeni. Bojim se, da se mi želja ne bo uresničila, saj se je nekdo z obrambnega ministrstva pohvalil, da poslej ne bomo sodelovali samo v »nizkokonfliktnih«, temveč tudi v »zahtevnejših« operacijah, naša nova transportna letala pa nas bodo popeljala na poljubno svetovno žarišče. Skoraj zanesljivo bodo prevozi pretežno enosmerni vsaj kar se oklepnikov tiče; trupla bo le treba voziti nazaj. Uničena vozila bo potrebno nadomeščati in zato bodo bolniki, ki bodo s svojimi sredstvi plačevali tanke, vse globlje segali v lastni žep ali pa še naprej čakali. Vojska ubija dvakrat.