Plavolasa dama, ki uvaža in prodaja medicinsko opremo, mi je v večerni televizijski oddaji vrgla rokavico, rekoč, da je ona zdravstvu v sedemnajstih letih podarila že dvesto milijonov tolarjev, pa naj še jaz povem kaj o svoji dobrosrčnosti. Ni me bilo poleg, da bi njej in slovenski javnosti priznal, da nisem v svojem življenju podaril niti približno toliko denarja. Saj ga v več kot tridesetih letih niti zaslužil nisem toliko; do dvesto milijonov donacij mi ne bi pomagalo niti to, če bi podaril vse svoje premoženje (s hipotekami vred). Očitno je, da ena od najuspešnejših karier v državi (to je o meni nekoč zapisala znana novinarka) ne zadošča za take zaslužke. Pa ne mislim, da zaslužim premalo.  Koliko s prodajo medicinske opreme zasluži človek, ki lahko zdravstvu v podobi dobrotnika vrne dvesto milijonov?

Pričel sem razmišljati, kolikšen del svojih dohodkov je posameznik pripravljen darovati v dobro drugih ljudi: odstotek, dva, pet? Čisto zanesljivo si nekdo s stotimi tisočaki mesečnega zaslužka težje odtrga tisočaka kot tisti z milijonom desetkrat več, pa čeprav je v obeh primerih odstotek enak. Velikokrat je prav obratno: reveži so pripravljeni darovati drugemu revežu več kot bogati. Ampak dopustimo možnost, da je naša plavolaska izjema: predpostavimo, da razdeli med tiste, ki imajo manj sreče v življenju, kar desetino svojih dohodkov: pri dvesto milijonih dobrodelnosti bi to pomenilo, da je v sedemnajstih letih zaslužila vsaj dve milijardi tolarjev. Prav zanima me, koliko davkov odrine državi; ampak to je že druga zgodba. 

Pred tremi leti je ta gospa v znameniti aferi »operacijske mize« prodala Kliničnemu centru osemintrideset miz, ki so  bile po ugotovitvah strokovne komisije preplačane vsaj za pol milijarde. Zadeva še vedno tiči v predsodnem postopku. Pri naslednjem javnem razpisu za osemnajst miz, ki javnost pretresa sedaj, je ta gospa ponudila enako ceno. Na videz predrzno, v resnici pa logično: z nižjo ceno bi namreč potrdila navedbe komisije v prejšnji aferi. Jasno ji je bilo, da se bodo pojavili ponudniki z nižjimi cenami, zato je storila vse, da bi se razpis zavlekel. Ne glede na to, da je ministrstvo ugodilo vsaki njeni pritožbi, jih je pošiljala še na revizijsko komisijo. Ostajal ji je en sam up: da se bo z volitvami zamenjala oblast. Računica se ji je izšla: novi minister je za svojega svetovalca imenoval dr. Janeza Zajca, odgovornega za nakup miz v Kliničnem centru, in že v prvem mesecu mandata dvakrat sprejel direktorja Sanolaborja, ki je kasneje dobil posel z mizami (knjiga obiskov je čudežno izginila); po tistem je razveljavil prejšnji razpis in šele po šestih mesecih svojega mandata objavil nov razpis s spremenjenimi pogoji, ki so v primerjavi s prejšnjimi bistveno oteževali kandidiranje drugih ponudnikov. Nadaljevanje je znano: zmagal je Sanolabor s plavolaskinimi mizami, za dvesto milijonov cenejši dobavitelj je bil izločen zaradi napak v ponudbi. Vsaka plavolaskina miza je za ceno dobrega mercedesa večja od njegove cene: skupaj osemnajst mercedesov – seveda poleg normalnega zaslužka. Ni slabo. Minister je nenehno izjavljal: nismo izbrali najdražjega ponudnika, temveč tistega, ki je ostal na mizi, potem ko smo morali  izločiti nepopolne ponudbe. Jasno je, da so sledile pritožbe cenejšega ponudnika in zaključek je znan: od skoraj sto petdeset očitanih napak v ponudbi Sanolaborja je revizijska komisija izbrala dve manj pomembni in razveljavila ves postopek. Potrdilo se je najmanj to, da je bil minister pristranski v škodo državnega denarja.

O tem, da so plavolaskine mize v tujini za tretjino cenejše, čivkajo vrabci. Javnost je videla račune za take mize, novinarji Mladine so se z obiskom nemške klinike o tem prepričali na lastne oči. Minister se sklicuje na ceno proizvajalca, pri čemer je znano, da obstajajo različni uradni ceniki in da popusti in rabati pri  večji količini dosegajo skupaj do petdeset odstotkov. Eden od direktorjev tovarne dragih miz je izjavil, da so cene v posamezni državi izključno v pristojnosti lokalnega dobavitelja. Torej plavolaske.

V trenutku, ko se je zdelo, da se bodo morala začeti pogajanja z vsemi ponudniki, kjer bi ob podobni kakovosti glavno vlogo igrala cena, je nastopil čas za plan B: plavolaska je javnosti sporočila, da se ji bolniki smilijo in bo bolnišnicam mize preprosto podarila. Z majhnim dodatkom: da bo za to vsoto organizirala donatorsko akcijo, če pa  bo kaj zmanjkalo, bo primaknila še sama. Če bo treba, kar vse. Ampak cene ostajajo nespremenjene: če bo akcija uspela, bo torej dobila svoj denar: ne od države, temveč od gospodarstva. Ali je na ta način podarila dvesto milijonov, ki jih je omenjala na televiziji?

Dosedanje podobne akcije so pokazale, da so potrebni veliki napori številnih ljudi, da se zbere deset in večkrat manjša vsota denarja za inkubator ali za napravo za preiskavo dojk. Klinični center je od lanskega decembra zbral komaj dvajset milijonov za računalniški tomograf. Akcija zbiranja sredstev za Pediatrično kliniko, ki je od časa do časa z uspešnimi medijskimi potezami njene voditeljice Biserke Meden prav tako čustveno razburkala javnost, je v dvanajstih letih prinesla slabe pol milijarde, najvišji prispevek slovenskega podjetja (Mobitel) pa znaša pet milijonov tolarjev. Lastnica majhnega podjetja s sto dvajsetimi milijoni kapitala in bremenom obtožbe oderuštva pa pričakuje, da  ji bodo druga podjetja v dveh mesecih s prostovoljnimi prispevki nakazala šest sto milijonov. Sicer bo menda vzela kredit. Če ga ne  bo, bodo pa bankrotirali. Ali minister sploh lahko sprejme donacijo, če nima garancije, da je finančno pokrita?

Najhitrejši in najmanj sporen način, kako priti do miz, so neposredna pogajanja z vsemi dobavitelji. Minister naj kupi mize z denarjem, ki ga že ima, in prevzame odgovornost, če se bo ponovno odločil za najdražjo rešitev. Če ne drugega, bomo imeli kakšen dokaz več za naše domneve, kdo stoji za materjo vseh afer v zdravstvu: operacijskimi mizami v Kliničnem centru.

Hkrati si nadvse želim, da bi donatorska akcija, ki jo mora voditi nevtralna institucija, uspela, donatorji pa naj dobijo jasna dokazila, da je bil njihov denar porabljen gospodarno in v korist bolnikov, ne pa za dobičke posameznikov in financiranje strank. Saj niso potrebne samo operacijske mize: rakavi bolniki potrebujejo tudi več obsevalnih naprav, vsi Slovenci pa  več naprav za magnetno rezonanco. In še veliko drugega. Pravih razlogov za dobrodelnost ne manjka.  

Menjalno razmerje med slovenskim tolarjem in evrom je 11.7.200 6 znašalo 239,640 SIT za evro.