Moja znanka, ki ima dober spomin, zna dobro opisati spremembe, ki jih je opazila pri svojem zdravniku, odkar je postal zasebnik s koncesijo. Sprva so bile to skoraj brez izjeme spremembe na boljše. Pa ne, da bi bil njen zdravnik prej slab; tudi ko je še dobival državno plačo, je bil znan po tem, da je dober diagnostik in da se za svoje bolnike zavzame. Zato so mu ti praviloma odpuščali redkobesednost, s katero jih je obravnaval in ki se je znala občasno spremeniti v osornost. Toliko bolj se je zato razveselila dejstva, da je njegova selitev iz zdravstvenega doma v lastno ambulanto priklicala na njegov obraz prijazne nasmeške, s katerimi je poprej skoparil, da je postal mnogo bolj priljuden v pogovorih in da je takoj odpravil poprejšnji nered v čakalnici, saj je uvedel naročanje po telefonu in tako zagotovil tisto, česar v javnem zavodu ni nikoli niti poskusil: da ji nikoli ni treba čakati več kot petnajst minut, da pride na vrsto. Tudi njegova sestra, ki jo je odpeljal iz zdravstvenega doma in ki je slovela po tem, da je še bolj namrgodena kot njen šef, se je spremenila do nerazpoznavnosti: s čakajočimi je dobesedno materinska in že vnaprej se opraviči, če je treba čakati dlje kot pet minut. Pa še k frizerju je začela hoditi pogosteje, kar ni povsem nepomembna podrobnost.

Čez čas pa je moja znanka opazila še eno novost: njen zdravnik je začel skopariti pri preiskavah. Ko je pobrskala po spominu, je ugotovila, da jo je v svojem javnem obdobju poslal na pregled krvi vsaj enkrat na leto, zdaj pa se to ni zgodilo že tri ali štiri leta. Tudi zdaj, ko se resnično počuti že daljši čas precej zanič, jo je potolažil s tem, da je slabokrvna, in ji predpisal železo.

Znankina opazna bledica je potrjevala, da se njen zdravnik ne moti glede slabokrvnosti, od tu naprej pa se z njegovim ravnanjem nisem mogel strinjati. Očitno je sklenil, da gre za posledico močnih menstruacij; te so res najpogostejši vzrok slabokrvnosti pri ženskah v plodnem obdobju, kar pa še ne pomeni, da je to res tudi v vsakem posamičnem primeru. Zdravnik je veliko tvegal, ker ni opravil nekaterih preiskav, s katerimi bi izključil druge, nevarnejše vzroke slabokrvnosti. Seveda ni tvegal pri sebi, temveč pri zdravju svoje bolnice, ki bi lahko imela rano na želodcu ali raka na črevesu. Pomislil sem, da bi jo v primeru pritožbe, do katere bi v takem primeru morda prišlo, verjetno dobro odnesel z medlo izjavo zdravniške zbornice, da ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bilo njegovo ravnanje v neskladju z ustaljeno prakso. Ali pa bi mu izrekli blag opomin. Zastavil sem si vprašanje, ali bi moja znanka tožila zdravnika, če bi ji prepozno ugotovili resno bolezen, in zaključil, da ga najverjetneje ne bi.

Zdravniki zasebniki, ki zmanjšujejo število preiskav pri svojih bolnikih, počno to zato, da si zmanjšujejo stroške in povečujejo dohodke; preiskave morajo namreč plačati iz sredstev, ki jih za svojo dejavnost dobijo od zdravstvene zavarovalnice. Čim manj preiskav naročijo, tem več denarja jim ostane. Poznavalci pravijo, da si s takim ravnanjem zasebnik s koncesijo lahko podvoji dohodke. Način financiranja torej spodbuja sprevrženo ravnanje: zdravnik je na natezalnici med svojo poklicno etiko in svojim pohlepom po zaslužku. Zdravnik v državni službi za takšno početje nima motiva, saj to ne vpliva na njegovo plačo. Mimogrede, na nekatere od »državnih« zdravnikov letijo nasprotni očitki: da namreč naročajo preveč preiskav in s tem povzročajo nepotrebne stroške svoji ustanovi.

Drug znanec mi pripoveduje, da si je njegov zdravnik, ki je prav tako koncesionar, omislil napravo, neki »infra-ultra«, ki jo mimogrede ponudi kot dodatno storitev, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in jo je treba plačati iz lastnega žepa. Pet tisočakov je za večino kar znosna cena in zato si marsikdo kupi to obsevanje – navsezadnje se ne bi želeli zameriti zdravniku. »Saj je kar prijetno,« pravi znanec, »pogreje te in vsaj zdi se ti, da te po tistem kakšen del telesa manj boli.« Ko bo zdravniška zbornica omilila svojo prepoved, da bi se zdravniki ukvarjali z zdravilstvom, se bo dodatna ponudba storitev, ki jih bo treba plačati, v zasebnih ambulantah zanesljivo še povečala.

Vendar se dozdeva, da so trenutno največji zaslužkarji med specialisti, pri čemer med zdravniki letijo očitki zlasti na tiste, ki ohranjajo zaposlitev v javni ustanovi, nato pa v popoldanskem času delajo še v zasebni zdravstveni ustanovi. Prav ta druga aktivnost, ki s(m)o jo še pred leti skušali omejevati na manjše število zdravnikov, se menda razrašča, k čemur prispeva dejstvo, da nad njo ni nikakršnega nadzora. Neki zdravnik mi je pripovedoval, kako klinični šefi v svojih popoldanskih zasebnih ambulantah pregledujejo bolnike, ki se nato zelo hitro in kljub siceršnjim čakalnim dobam znajdejo na operacijski mizi. Da to ni zastonj, je seveda jasno. Za bolj primitivno in manj donosno varianto grabežljivosti sem izvedel šele nedavno: zdravniki iz zasebne ordinacije pošljejo bolnika na določeno preiskavo v bolnišnico, kjer s svojo avtoriteto zagotovijo, da preiskavo opravijo brez napotnice, torej na stroške javne ustanove, nato pa bolniku v svoji zasebni ambulanti med drugim zaračunajo tudi to preiskavo.

Vlada si je postavila kot cilj povečano privatizacijo na področju zdravstva. Ne glede na to, da se ne strinjam z njeno trditvijo, da bo večja privatizacija koristila slovenskim bolnikom, pa se strinjam s tistim delom trditve, ki pravi, da privatizacija ne more biti razlog za povečano prelivanje javnega denarja v zasebne žepe, če jo spremljata dobra regulacija in nadzor. Žal primer z Vzajemno kaže, da je regulacija pomanjkljiva, nadzor pa slab. Celo v primeru, ko se vsem na očeh odigrava divje lastninjenje, ki bo oropalo milijon državljanov, in o katerem nihče več ne dvomi, da je nelegitimno in nezakonito, se oblast izgovarja, da nima v rokah dovolj vzvodov, da bi to preprečila, in še naprej vzdržuje zaskrbljenost, da bo navsezadnje Vzajemna dosegla svoje. Če kaže tolikšno nemoč v primeru, ko gre za ogromno število potencialnih oškodovancev, kako bo ukrepala takrat, ko bo zdravstveni sektor razdrobljen na tisoče zasebnih izvajalcev, ki bodo vsak zase izsiljevali nezaščitenega državljana, ko bo iskal zdravstveno pomoč? Ali se bo moral vsak posebej napotiti na ustavno sodišče?