V začetku lanskega septembra so glavni dnevniki na prvih straneh z velikimi naslovi objavili napoved ministra za zdravje, da bo čakalna doba na operacijo na odprtem srcu in širjenje srčnih žil krajša od enega meseca, enako kratko pa naj bi bilo čakanje na preiskavo z magnetno resonanco in zdravljenje možganske kapi. To naj bi omogočil nov denar: pet milijard in pol, ki jih je v lanskem letu kot enkratno »darilo« dobila zdravstvena zavarovalnica na račun uspešnejšega odvajanja zdravstvenih prispevkov. Prav zaradi tega naj bi tudi v bolnišnicah zdravili kar dvajset tisoč bolnikov več kot leto poprej.

Te napovedi bi se razveselil, če bi ji verjel. Posebno bi se veselil krajšanja čakanja na srčne operacije – ne zato, ker bi bilo čakanje drugih bolnikov manj pomembno, temveč ker so čakalne dobe na srčne operacije mati veh čakalnih dob. Potrebne so bolnikom, katerih življenje je v smrtni nevarnosti, zahtevajo veliko denarja visoko usposobljene strokovnjake in dobro organiziran zdravstveni sistem. Pogoj torej ni eden – in po tem, kako so izpolnjeni vsi, je mogoče ocenjevati uspešnost nekega zdravstva. Njihovo reševanje vselej spremlja javno navdušenje ali zgražanje; uspeh ne pomeni le pozitivnih točk za zdravstveno politiko, temveč za politiko nasploh. Take obljube ne bi smele izginiti iz časopisov vse do napovedanega datuma uresničitve; novinarji bi morali iz tedna v teden dobesedno na istem mestu spremljati, kako se uresničujejo v svetovnem merilu najbolj pogumne napovedi v zdravstvu v zadnjih petdesetih letih.

Če hočemo vedeti, kaj se dogaja s čakalno dobo iz leta v leto, potrebujemo vedno enak izračun; le tako so številke primerljive. Povsem nerazumljivo je čakalno dobo izračunavati iz števila bolnikov, ki čakajo na operacijo. Čakalne dobe se lahko spreminjajo na boljše ali na slabše: z dodatnim denarjem se število operacij lahko poveča, lahko pa se zgodi tudi nasprotno: zaradi pomanjkanja denarja, upokojitve ali bolezni enega ali dveh ključnih kirurgov ali okvare opreme v eni od bolnišnic se število operacij lahko zmanjša. Edini podatek, ki je natančen, je čakalna doba bolnikov, ki so že dočakali operacijo. Vsak med njimi ima svojo čakalno dobo: to je čas od dneva, ko so zdravniki ugotovili, da potrebuje operacijo, do dneva, ko je bil potem operiran. Povprečje vseh čakanj v enem letu pove, kolikšna je bila čakalna doba v tistem letu na ravni države. Jasno je, da so med bolniki vsako leto tudi taki, ki jih je zaradi ogroženosti treba operirati takoj, med srčnimi bolniki celo prevladujejo, zato pa drugi, pri katerih poseg ni nujen, čakajo dosti dlje, kot pokaže statistika o povprečni čakalni dobi. Ampak tako pač je. Mogoče je tudi ločeno prikazovati obe čakalni dobi: posebej za nujne primere, kjer se čakanje meri v dnevih ali največ tednih, in za vse druge. Ampak kakor koli že prikazujemo čakalno dobo, z eno ali dvema številkama, vselej je odvisna od tega, koliko novih bolnikov se pojavi v določenem letu in koliko operacij je bilo v tistem letu opravljenih. Ob enakem letnem prilivu bolnikov lahko čakalno dobo skrajšamo samo tako, da operiramo več pacientov.

Po devetletnem zastajanju v številu srčnih operacij so se razmere izboljšale po letu 2000: z 870 operacij tega leta se je njihovo število leta 2001 povzpelo na 1143. Skupna čakalna doba nujnih in nenujnih bolnikov se je z enega leta skrajšala na pol leta. Dobro organizirani cilj – 1500 operacij na leto – se je že skoraj uresničil, vendar so nekateri kardiologi pohiteli z izjavami, da bi bilo treba zaradi večjega priliva bolnikov operirati nekaj sto operacij več. Morda celo dva tisoč. Kakor koli, čakalne dobe za bolnike, ki niso bili nujni, so bile še vedno nesprejemljivo dolge. Poleg tega ni bilo zaupanja v uradne podatke, saj je vsakdo navajal svoje številke. Dovolj je bilo, da je novinar našel bolnika, ki je čakal že tri leta, ali kirurga, ki je na pamet govoril v mikrofon – pa še to zgolj za svoj oddelek – in že so bili časopisi polni podatkov o večletnih čakalnih dobah. Pred volitvami so mediji tekmovali, kdo bo bolj črno prikazoval podatke.

Lanskega septembra sem razmišljal, kako je lahko minister tako lahkomiseln, da državljanom napove nekaj tako občutljivega v tako kratkem času, ko pa bodo lahko že čez nekaj mesecev spraševali, zakaj se njegova obljuba ni uresničila. Na mestu, na katerem pišem danes, sem zapisal: »Buditi lažno upanje pri ljudeh se lahko pokaže kot bumerang. Upam, da se bo po sprejetem zakonu o medijih le našel novinar, ki si bo januarja ministra upal vprašati, kaj se je zgodilo z njegovo napovedjo.«

Pred tednom dni so se dnevniki ponovno pojavili z velikimi naslovi: »Čakalne dobe so se skrajšale. Uspešen primer skrajšanja je kardiovaskularni program.« Pogledal sem številke, ki jih je kot dokaz navedel minister, in nisem mogel verjeti očem: njegova trditev temelji na podatku, da je julija lani čakalo na operacijo 219 ljudi, na letošnji novoletni dan pa »samo« 170. Postalo me je sram: za novinarje, ki so ta podatek brez kančka razmisleka kupili in ga uporabili za mastne naslove, in za ministra, ki se mu bodisi ne sanja, kaj je čakalna doba, ali pa se je odločil, da bo zavajal javnost. Kaj pa, če se je decembra zdravstveni konzilij sestal enkrat ali dvakrat manj, pa se je seznam čakajočih bolnikov samo začasno skrajšal? Zakaj je bil za primerjavo izbran prav lanski julij, ali je takrat čakalo največ bolnikov? Spominjam se leta nazaj, ko je bilo v določenem mesecu na seznamu samo še 150 bolnikov, pa to še ni bil noben dokaz.

Ampak novinarji so pokorno molčali in zapisovali. Nobenega vprašanja, koliko operacij je bilo opravljenih lani in koliko predlani, še manj pa neprijetnega preverjanja, ali je minister dosegel, kar je obljubil pred štirimi meseci – čakalno dobo, ki bo krajša od enega meseca – pa ne le za srčne operacije, temveč tudi za magnetno resonanco in številne druge preiskave in posege. Tudi »na trenu« niso poizvedovali, noben zdravnik ni nastopil z izjavo, ki bi lahko postavila ministrovo trditev pod vprašaj.

Pa sem zato to storil kar sam. Izvedel sem, da so lani v vseh treh centrih, kjer opravljajo operacije na srcu, opravili sedemdeset operacij manj kot predlani, samo 1300. Sramoten rezultat ob milijardah svežega denarja in bahavih napovedih. Čakalna doba se je bodisi podaljšala ali pa je bil priliv bolnikov manjši kot leto poprej.  

Poznam recept, kako je mogoče hitro skrajšati čakalno dobo: če ne zadošča samocenzura, je treba utišati kakšnega kolumnista.