Letos nimam težav s pisanjem novoletnih voščilnic. Sam jih ne maram pisati in jih ne pišem niti svojim prijateljem; ne pritožujem se, ker so tudi oni mene izključili s svojih seznamov prednovoletnih obveznosti. Namesto njih so me v zadnjem desetletju ali dveh zasipavali kupi drugačnih voščilnic: meni neznani ali komaj poznani ljudje, ki jih še nisem srečal ali pa sem se z njimi rokoval enkrat ali dvakrat ob kaki uradni priložnosti, vendar njihovega imena na papirju nisem znal povezati z njihovim obrazom, so mi z besedami tiskarja sporočali, kaj mi želijo v novem letu. Pošiljatelji so največkrat prispevali samo podpis, pa še ta nečitljiv. Če bi hotel, bi lahko o pošiljatelju ugibal s pomočjo žiga na kuverti ali imena ustanove, če je bilo natisnjeno na voščilnici; vse več je majhnih podjetij in občin z nekaj sto prebivalci, katerih šefi mislijo, da lastna voščilnica predstavlja nujni del njihove javne podobe. Ampak ob nečitljivem priimku še vedno ne veš, ali gre za župana ali za načelnika oddelka, ministra ali državnega sekretarja, direktorja ali člana upravnega odbora. Kar pa navsezadnje ni važno, saj se ne zdi važno niti pošiljatelju: ko podpisuje stotine voščilnic, ne ve, v katero kuverto bo šel kateri od njegovih podpisov; ne zamišlja si roke, ki se bo dotikala papirja, na katerega se pravkar podpisuje, ne obraza, ki ga bo spreletel spomin na njegov obraz. Ne ve, komu vošči, in prejemnik ne ve, kdo mu vošči.

Ampak, kot rečeno: letos nimam problemov, komu naj odgovorim, ker so voščilnice domala usahnile. Bolje bi bilo reči, da je zdaj, ko nisem več nekdo, ki bi ga bilo potrebno uvrstiti na seznam za novoletna voščila, le-teh ravno prav. Vsekakor se mi ne more zgoditi, da bi se kakšno pismo izgubilo, ker ga poštar ne bi mogel stlačiti v nabiralnik, ali da ga jaz sam zaradi naveličanosti nad voščilnim onesnaževanjem ne bi prebral in tako ostal prikrajšan za željo, ki bi bila čisto zares namenjena prav meni. Sporočilo ljudi, ki jim kaj pomenim in ki kaj pomenijo meni.

Dobil sem voščilnico prijateljice iz mladosti z nalepljenim listom praproti in besedami: malo praprotnega semena, da boš tudi ti lahko prisluškoval. V stavku se je skrival namig na nedavno brskanje po mojih elektronskih zapisih, vendar sem najprej pomislil na kresno noč, na ležanje v travi in prisluškovanje rečem, za katere nato večino svojega življenja misliš, da nimajo glasu in jih ni mogoče slišati. Lahko, da je tudi ona razmišljala podobno. Uvijek si se razlikovala po boji papira svojih pisama.

Nedavno sem ponovno poslušal pesem o Ines. Pesem moje generacije in po odzivu v dvorani sodeč ne samo moje. Ne znam se odločiti, ali je imel njen najbolj znani izvajalec dober ali slab dan; tako ali tako mi je pri tej pesmi važno besedilo, ki mi sproži pogojni refleks najrazličnejših občutkov. Spomini, ki vzbujajo hrepenenje. Ne daj se godinama, moja Ines. Još ti je soba topla. Spomini na prve dotike ženske z natlačenih avtobusov in vlakov mojega odraščanja: dodirni me ispod stola koljenom, generacijo moja. Zavedanje osamljenosti: u večernjem sam odjelu i opkoljen pogledima. Sanjarjenje o novem začetku: poderi pozivnicu, otkaži večeru, prevari muža, odlazeći da se počešljaš u nekom boljem hotelu. Poskus, da bi ukanil čas: ja neću s kim ostati mlad ako svi ostarite i ta će mi mladost težko pasti. In nazadnje vdanost v usodo: A bit će ipak da ste vi u pravu, jer sam sam na ovoj obali koju ste napustili i predali bezvoljno.

Moja prijateljica se že vrsto let bori z rakom. Najini stiki so omejeni na redka pisma in telefonske pogovore; nikoli nisem dobil vtisa, da je izgubila pogum. Samo enkrat, v obdobju ko je zaradi tedne trajajoče slabosti skoraj izbruhala drobovje, sem v njenem glasu zaznal nekaj, kar bi lahko pomenilo predajo. Malo kasneje je bila spet polna optimizma in dajala je vtis, da so vsi okoli nje bolj potrebni podpore kot ona. Ko so ji izpadli lasje, ni hotela nositi perike in na nekem zborovanju, kjer je vneto razpravljala, je sprva nisem prepoznal; njena glava z enakomerno kratkimi poganjki me je spominjala na filme o Ivani Orleanski. Od takrat je minilo že več let, ob vsakem novem letu prejmem njeno voščilnico. Velikokrat sem z mislimi pri tebi, je zapisala v zadnjem. Tudi jaz, verjemi mi, tudi jaz. Pa čeprav tega nikoli ne napišem. Ne daj se, Ines.

Ljudje so v času pred novim letom prijazni drug z drugim; ko jih poslušam, ko si na cesti izrekajo dobre želje, jim verjamem: njihove besede se kot odmev vračajo iz sogovornikovih ust in tudi zato hočejo biti iskrene. Ljudje privoščijo srečo drugim, ker jo želijo tudi zase.

Včeraj sem v trgovini, kjer sem izbiral božične okraske in nazadnje kupil celo jelko, spoznal prodajalko, ki mi je vzbudila neopredeljivo nostalgijo: morda zaradi nevsiljive in tople prijaznosti ali pa zaradi otožnosti, ki sem jo kljub nasmejanemu obrazu razbiral v njenih očeh. Pogovarjala sva se o okraskih, številu lučk in višini smrečice, potem pa mi je nenadoma pokazala gumijasto zapestnico, ki so letošnja moda med mladimi, in rekla, da jo je dobila za novoletno darilo. Opozorila me je na napis: želim ti, da dobiš fanta. Ali nekaj podobnega. Po tej izpovedi je še naprej ohranila prejšnjo zadržanost, tako da sem bil zatrdno prepričan, da ne namerava s tujcem pričeti lahkotnega in banalnega pogovora o odnosih med spoloma. Nisem je vprašal, čigavo je darilo, domneval sem, da ji ga je kupila prijateljica. Rekel sem ji tisto, na kar sem v resnici pomislil – da se za tako prijazno in prikupno dekle fantje tepejo in da je želja pravzaprav skromna, pa je samo zavzdihnila in pogovor zasukala drugam. Ko sem čez čas odhajal in ji zaželel, naj se ji uresniči želja z gumijaste zapestnice, me je še enkrat presenetila s silovitostjo svoje reakcije: »Ne verjamem,« je rekla, »da se bo to uresničilo, ampak res si to želim.« Pri tem je gledala z velikimi otožnimi očmi in moji preprosti moški duši ni bilo nič več jasno.

 Pri blagajni sem izvedel, ne da bi to hotel, da ima moja prodajalka nekaj let staro hčerko in da je samohranilka.

Ne daj se, Ines.