Bilo je pred nekaj leti, vsekakor že v tem tisočletju, ko sem na nekem dolgočasnem banketu zagledal, zavohal in okusil oblak cigaretnega dima – prav takrat sem namreč srebal juho – ki ga je oddajal ob meni sedeči ambasador ene od držav, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije. On je namreč z juho že končal in se je v pričakovanju glavne jedi prostodušno prepuščal nekakšni tanki cigari. Zasedba za dolgo mizo je bila imenitna, vendar se je ne spominjam več natančno; morda nekaj ministrov iz drugih držav. Sedeli smo na tesno, skoraj dotikali smo se z rameni. Nihče drug ni kadil. Glavo mi je preplavila množica vzdevkov, s katerimi Slovenci radodarno obkladamo nekdanje sodržavljane; komaj sem se vzdržal, da ne bi zinil česa nesramnega; vsekakor sem demonstrativno odložil žlico, česar pa moj sosed ni opazil. Nato sem se blagovolil spomniti, da bi bil pred dvajsetimi leti to tudi pri nas čisto običajen dogodek.

Danes v Evropi kajenje izganjajo iz javnega življenja. Irska, Italija in Malta so bile prve države, ki so kajenje prepovedale povsod v javnosti, razen v posebnih prostorih, kjer se ne je in ne pije. Tudi minister za zdravje je spomladi napovedal spremembe zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, s katerimi naj bi še letos uvedli dodatne omejitve kajenja na delovnih mestih, v restavracijah in barih, saj imajo tudi natakarji pravico do vdihavanja zraka brez tobačnega dima. Dalo se je razumeti nekako tako, da bomo domala posnemali Irsko; še zlasti zato, ker strožje ukrepe podpira tudi javno mnenje. Tega sem se zelo iskreno razveselil.

Vse bolj pa se mi dozdeva, da iz te moke ne bo kruha. Obrtna zbornica, ki jo vlada nadvse upošteva, tako da njene predloge skoraj dobesedno prepiše v svoje sklepe, bi v takem zakonu skoraj zanesljivo videla čezmerno omejitev svobode gospodarske pobude. Da ne govorim o tem, da bi to predstavljalo administrativno oviro in neprijaznost do kadilcev, ki želijo v miru pokaditi cigareto ali tri. Zato lahko pričakujemo, da bo tudi pri kajenju ukrepala podobno, kot namerava pri alkoholu.

Med vladnimi ukrepi za odpravo administrativnih ovir se ukrep številka petindvajset glasi takole: »Zakon o omejevanju uporabe alkohola je prinesel vrsto čezmernih omejitev svobode gospodarske pobude. Nekaterih v praksi skoraj ni mogoče nadzorovati. Zakon je z vsebinskimi in časovnimi prepovedmi prodajo in porabo le preusmeril (namesto zjutraj do desete ure je večja poraba po tej uri, namesto manjše količine žganih pijač se popije več dovoljenih pijač z manj kot petnajstimi odstotki alkohola itd.). Čezmerne omejitve je v zakonu treba črtati. To bo koristno za poslovne subjekte in prijazno do uporabnikov.«

Tega briljantnega ukrepa se lahko lotimo s seciranjem posameznih argumentov. Na primer, da omejitev tako ali tako ni mogoče nadzorovati. Vladi predlagam, naj ukine tudi kazenski zakonik, saj kriminal še vedno obstaja in po nekaterih podatkih celo narašča. Zakaj bi policiji nalagali toliko dela, ko pa ga tako ali tako ni sposobna izvajati. Ali pa le zelo nepopolno. Pravzaprav pa trkam na odprta vrata: vlada je že krenila v to smer, saj je ukinila protikorupcijsko komisijo, ki bojda prav tako ni zmogla nadzorovati korupcije. Da ne rečem, da je tudi deset božjih zapovedi brez pomena: kdo pa se jih sploh drži?

Drugi argument pravi, da je zakon porabo le preusmeril: žgane pijače so se bojda preselile v čas po deseti uri, prej pa se popije ustrezno več alkoholnih pijač z nižjo stopnjo alkohola. Seveda je to debela laž: prepričan sem, da ni bila opravljena nobena resna študija, ki bi dala ta rezultat. Pa predpostavimo, da je trditev kljub temu točna. Celo meni je znano, da je opijanjanje z vinom in pivom mnogo dražje kot z jutranjim »kebrčkom«, ki ga konzumira delovni razred na poti v jutranjo izmeno, torej bi morali imeti »poslovni subjekti« celo korist od omejitev (ki jih tako ali tako ni mogoče nadzorovati), saj njihove stranke poleg vsega drugega zvrnejo še »kebrčka« po deseti uri. Ker pa vlada trdi, da bo ukinitev te omejitve koristna za »poslovne subjekte«, se sama postavlja na laž.

Pravzaprav še nikoli doslej nisem dobil jasnejšega namiga, da zakon deluje: ne le pri zmanjševanju dostopa do alkohola mladoletnikom, temveč je očitno zmanjšal tudi jutranji promet z žganimi pijačami in s tem posegel v navade njihovih staršev. Čemu bi sicer obrtna zbornica protestirala?

Ostane nam samo še ugibanje, kaj razume vlada kot prijazno do uporabnikov. Verjetno jo skrbi, ker marsikdo od skoraj dvesto tisoč Slovencev, ki so odvisni od alkohola, na poti v službo danes ne more zdraviti mačka od popivanja prejšnjega dne z nekaj šilci svežega goriva. Morda pa gre za vladne reforme spodbujanja produktivnosti na delovnem mestu, ki temeljijo na hipotezi, da predolga abstinenca škodi produktivnosti. Ali pa za njen načrt, da bi naraščajoče socialne razlike že od jutra naprej zazibali v alkoholno omotico. Le tega ne razumem, zakaj ni enako prijazna tudi do uživalcev mehkih in trdih drog. Najbrž gre za premajhno skupino volilcev, ki poleg tega na volitve niti ne hodijo.

Vlada bi se tudi lahko oddolžila trgovcem, ki jim je referendum zaprl nedeljske trgovine. Zato ji priporočam, da iz zapore izvzame tisti del trgovin, kjer točijo alkoholne pijače. Poleg trgovcev bodo tudi uporabniki cenili to prijazno potezo, še zlasti, če bo alkohol na voljo že pred deseto uro zjutraj. Že pred mašo ali izletom na Šmarno goro.

Tisti, ki se napovedanega vladnega ukrepa veselijo in se škodoželjno nasmihajo mojemu jadikovanju, potrebujejo nekaj razlage sedanjega zakona. Tudi ta jim ničesar ne prepoveduje, njihova svoboda je brezmejna. Če na poti v službo ne zdržijo brez žgane pijače, se morajo samo oskrbeti s ploščato steklenico (kebrovko) in lahko bodo popili, kolikor bodo želeli. Pa še ceneje bo. Ne morem pa verjeti, da napovedano vladno prijaznost do uporabnikov privoščijo tudi svojemu sinu ali hčerki, ki zjutraj korakata v neko drugo službo. Da jima privoščijo, da bi ju njun šef alkoholik v zakotnem baru silil v jutranji obrok žganja, podobno kot so pred mnogimi leti v to silili starejši sodelavci njih same. Prav na to slovensko tradicijo cilja zakonsko določilo, ki ga ima vlada pod pritiskom zaslužkarjev z žganjem za čezmerno omejitev.