Napočil je čas, ko so se tudi tisti, ki se jim vse doslej ni ljubilo poglabljati v podrobnosti zdravstvenega zavarovanja, pa čeprav je glavni steber njihove socialne varnosti (ali ogroženosti), začeli spraševati, kaj se dogaja. Kar nekaj ljudi – prijateljev in novinarjev pa tudi neznancev na cesti – me sprašuje, ali se na njihov račun ne odigrava velika prevara, in v nekaterih novinarskih besedilih je zaznati obžalovanje, da prejšnja vlada ni izpeljala napovedane reforme na področju zdravstvenega zavarovanja. Tudi meni je žal.

Ne gre drugače, kot da obnovim zgodovino slovenskega zdravstvenega zavarovanja v zadnjem desetletju. Treba je vedeti, da naša ustava zagotavlja vsem državljanom pravico do potrebnega in dosegljivega zdravstvenega varstva, ki ne sme biti odvisno od posameznikovega gmotnega položaja. Zato imamo obvezno zdravstveno zavarovanje, ki ga plačujemo sorazmerno s svojimi plačami, zdravstvene storitve pa dobivamo po svojih potrebah. Ko se je pred dobrimi desetimi leti izkazalo, da na tak način zbranih sredstev ni dovolj, je država uvedla doplačila za domala vse zdravstvene storitve. Pri doplačilih ni več solidarnosti med bolnimi in zdravimi, saj jih plačujejo samo bolni, pa tudi ne med revnimi in bogatimi bolniki, saj oboji plačujejo enako. Tega dejstva ni spremenila niti uvedba dopolnilnega zavarovanja za doplačila; to je sicer obnovilo solidarnost med zdravimi in bolnimi, ne pa tudi med revnimi in bogatimi, saj so premije ne glede na plače za vse enake. Bolj kot so se z leti povečevala doplačila, bolj so rasle premije dopolnilnega zavarovanja in vse bolj je naraščal pritisk na družine z nižjimi dohodki. Danes plača revnejša družina za svoje zdravstveno varstvo krepko tri svoje mesečne plače na leto, premožna pa le eno plačo in pol.

Oblast je konec devetdesetih let naredila še eno napako: medtem ko je dotlej dopolnilno zavarovanje izvajal kar Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), kar je zagotavljalo izredno majhne obratovalne stroške, je spremenjeni zakon to zavarovanje izločil iz zavoda in nastala je Vzajemna. Obratovalni stroški so z dveh do treh odstotkov porasli za dodatnih deset odstotkov vseh zbranih sredstev, zato so se premije še bolj povečale.

V prejšnjem mandatu se je vladajoča politična opcija ovedla, da postaja zdravstveno zavarovanje regresivno in bolj obremenjuje revne kot bogate, zato je sklenila popraviti napako svoje prejšnje vlade. Zdravstvena reforma je predvidevala, da bodo doplačila, s tem pa tudi premije dopolnilnega zavarovanja postali sorazmerni dohodkom: ljudje z manjšimi dohodki bi plačevali do petkrat manjše premije kot tisti z najvišjimi. Tako bi se tudi v dopolnilno zavarovanje vnesla solidarnost med državljani z različnimi dohodki. Načrt so preprečile volitve; nova vlada ga sploh ni upoštevala, saj ga je zavračala že takrat, ko je bila še v opoziciji.

Vzajemna je organizirana kot družba za vzajemno zavarovanje in njeni lastniki so vsi njeni zavarovanci. Njen statut ji narekuje, da je nepridobitna in da zadovoljuje zdravstvene interese svojih članov. Vendar bi se je njena uprava rada polastila; zato je zmanipulirala volitve in postavila skupščino, ki ne odraža strukture in interesov zavarovancev, temveč izpolnjuje interese uprave. S tako podporo je v preteklosti začela več sprevrženih akcij; med drugim je nameravala povečati premije starejših in bolj bolnih zavarovancev. To nakano ji je preprečil zakon, ki ji je hkrati naložil, da mora spremeniti članstvo v svojih upravnih telesih tako, da bodo v njih zastopane posamezne skupine zavarovancev glede na svojo številnost.

Vendar uprava ni vrgla puške v koruzo: z rokohitrsko akcijo želi preoblikovati Vzajemno v delniško družbo. To ji lahko uspe samo z njej vdano skupščino, zato se ji ne mudi z izpolnitvijo zakonske obveznosti. Januarja namerava svoj predlog postaviti na dnevni red sedanje skupščine kljub temu, da v njej pravi lastniki – zavarovanci – nimajo nikakršne teže. Država odlaša z naznanilom, da bi bil tako daljnosežen sklep brez ustrezne sestave skupščine nezakonit. Ali to pomeni, da podpira upravo Vzajemne?

Uprava si je privoščila tudi druge gangsterske poteze. Ker se zaveda, da je izgubila zaupanje dobršnega dela svojih zavarovancev, in se boji, da bodo zaradi tega zamenjali zavarovalnico, izsiljuje svoje člane tudi z grožnjami, da jih bo razdedinila, če si jo bodo drznili zapustiti. Mnogo prepozno se je prebudila Agencija za zavarovalni nadzor in sporočila, da je vsaj nekaj tega početja nezakonitega. Kaj natančno, je težko razumeti. Zavarovanci so še naprej negotovi in to bo povzročilo, da bo uprava vsemu navkljub dosegla svoj cilj. Njeni zavarovanci morajo takoj dobiti zagotovilo, da so grožnje Vzajemne brez podlage in da so povsem svobodni pri izbiri zavarovalnice. Za obdobje, dokler traja negotovost, pa je treba podaljšati čas, ko državljani na novo izbirajo zavarovalnico.

In zakaj preoblikovanje Vzajemne v delniško družbo ne more biti v prid njenim lastnikom – to je zavarovancem? Ker bo Vzajemna na tak način postala pridobitna ustanova, ki bo tudi po črki zakona polovico dobička prelivala v dividende majhnega števila novih lastnikov. Ni namreč mogoče dvomiti, da se bodo z različnimi nadaljnjimi prevarami lastniški deleži zavarovancev kmalu znašli v rokah peščice novih lastnikov. Dosedanje monopolno povezovanje zavarovalnic se bo še okrepilo in zelo kmalu bo prišlo do povečevanja premij, ki se mu ne bo mogel nihče učinkovito upreti. Na koncu se utegne zgoditi, da bodo te zavarovalnice prešle v tuje lastništvo in višino naših premij bodo določali v Berlinu ali Londonu. Tu je treba še enkrat ponoviti, da je dopolnilno zavarovanje siamsko povezano z obveznim, saj samo z obema zavarovanjema skupaj pridemo do svojih zdravstvenih pravic. Kar pomeni, da bomo za to, da bi sploh lahko prišli do teh pravic, morali zagotavljati dobičke domačim ali tujim lastnikom dopolnilnega zavarovanja.

Naj omenim, da je opozicija skušala preprečiti vsaj del manevrov Vzajemne, tako da je ob sprejemanju novega zakona o zdravstvenem zavarovanju predlagala, da bi ZZZS lahko ponovno izvajal tudi dopolnilno zavarovanje. To bi omogočilo, da bi tisti državljani, ki so naveličani nenehnega izsiljevanja Vzajemne, lahko odšli k ustanovi, ki bi zavarovanje izvajala na nepridobiten način. Vendar je vladajoča koalicija njihov predlog zavrnila.

Na koncu državljanom ne bo preostalo drugega, kot da se samoorganizirajo v blagajne in fonde za samopomoč iz začetkov zavarovalništva v 19. stoletju. Molk države kaže, da jih namerava prepustiti zasebnim plenilcem.