Iztočnico za pisanje mi je dala časopisna karikatura, ki prikazuje srečanje treh sindikalistov in na kateri kateri predstavnik delavstva sprašuje druga dva, zakaj skupaj z njim ne protestirata proti vladnim reformam, ta dva pa mu odgovarjata, da sta predstavnika direktorskega in cerkvenega sindikata. Za potrditev znane resnice, da se močni ne družijo s šibkimi in bogati ne z revnimi, bi lahko dvema simboličnima sindikatoma, v resnici lobijema, dodal še pravi sindikat, ki se ni udeležil demonstracij: sindikat zdravnikov Fides.

Če rečem Fides, še zdaleč ne mislim na vse zdravnike, čeprav njegovo vodstvo nenehno zagotavlja, da ima stoodstotno podporo vseh članov in da nastopa (ali ne nastopa) v njihovem imenu. Celo vlada, ki je prepričana, da je na volitvah dobila mandat za sleherno početje, si vsaj za zdaj ne upa trditi, da jo pri predlaganih reformah podpirajo vsi državljani. Da ni tako, so pokazale sobotne demonstracije, in da Fides niso vsi zdravniki, dokazuje to, da sem na Kongresnem trgu srečal kar nekaj zdravnikov; če dodam, da gotovo nisem prepoznal vseh, sem prepričan, da so bili zdravniki glede na svoj delež med drugimi poklici najmanj povprečno zastopani. Če pa dodam še druge zdravstvene delavce, ki so prišli po lastnem nagibu ali jih je pripeljal njihov sindikat, je bilo zdravstvo tudi v absolutnem številu zelo dobro zastopano.

Pravzaprav je sindikat zdravnikov pravi anahronizem. Nobeden od drugih pripadnikov vplivnih poklicev in slojev nima sindikata, ker ga ne potrebuje. Že en sam zdravnik, ki zdravi ministrovega otroka ali predsednikovo taščo, ima večji vpliv kot manjši sindikat, in nič manjšega nima direktor podjetja ali zavarovalnice, ki finančno podpira politično stranko. Bogati in vplivni imajo za uveljavljanje svojih interesov lobije, ki pa žal niso le drugo ime za sindikat: za razliko od sindikatov delujejo skriti pred očmi javnosti in se jim ni treba mučiti, da bi svoje pritiske in izsiljevanja zaradi lepšega videza zavijali v celofan. Delavci in uslužbenci niti v sanjah ne morejo uporabljati lobističnih pritiskov, ker jim nihče ne bi prisluhnil; sindikat z dobrimi voditelji je njihova edina možnost. Zato so opazke, ki namigujejo na lepe obleke in dobre plače sindikalnih voditeljev, pritlehne: sindikati potrebujejo na svojem čelu izobražene, razgledane in sposobne voditelje; dobro plačane »odvetnike« za zastopanje svojih interesov, ki morajo biti tudi dovolj etični, da sprejmejo argumente nasprotne strani, če so boljši od njihovih.

Odsotnost zdravniškega sindikata na demonstracijah proti nameravanim reformam seveda ni presenečenje: Fides ni nikoli skrival svojega prepričanja, da ne sodi med druge sindikate, in je vselej vihal nos, ko so ga ob različnih priložnostih zganjali na skupno klop s sindikati delavcev in uslužbencev. Delitev usode z drugimi javnimi uslužbenci mu ne diši, borba za povečanje plač v enakih odstotkih je zanj žalitev in čeprav je že pred leti dosegel zgornji klin na lestvici plač v javnem sektorju, mu to ne zadošča.

Med mandatom prejšnje vlade je bil Fides daleč najglasnejši sindikat; skoraj ni minil dan, da ne bi z javnimi nastopi opozarjal na mizerne dohodke zdravnikov. Njegove zahteve so kulminirale s stavko, ki mu ni prinesla ničesar – v glavnem zato, ker je vzvišeno zavrnil dobro milijardo tolarjev, ki mu jo je ponudila vlada, in terjal nekajkrat več: vladna stran je ocenila, da zahteva najmanj osem milijard. Za lažje dojemanje te vsote povejmo, da je to približno toliko, kolikor bo potrebno za pokrivanje dopolnilnega zavarovanja sto petdeset tisoč ljudi, ki naj bi bili z novim zakonom oproščeni doplačil. Pod novo oblastjo je Fides obmolknil, predsednik jagnječjega imena se je iz volka spremenil v jagnje. Ta razlika v obnašanju do dveh oblasti je postajala tudi po mnenju številnih članov zdravniškega sindikata vse bolj neokusna, saj se čas, ko Fides po lastnem zatrjevanju ne iztrži ničesar, podaljšuje in bi se moral njegov pritisk stopnjevati. Do farse z napovedjo stavke je moralo priti, saj sta jo potrebovala tako Fides kot minister: prvi zato, da bi vsaj svoj naivni del članstva pomiril, da ne dela razlik med levo in desno oblastjo, drugi pa zato, da bi brez odporov drugih vladnih resorjev zdravnikom zvišal dohodke. Ponudil pa jim je natanko tisto, kar je sprejela že prejšnja vlada, Fides pa mora tako kot prej še naprej čakati na sprejem ustrezne zakonodaje. Kaj je vodstvo Fidesa doseglo novega z zaigrano ultrakratko grožnjo s stavko, je znano samo njemu, javnost pa je že poučena, kakšen račun je za svojo podporo nekdanji opoziciji in pohlevnost pod novo oblastjo izstavil nekdanji predsednik zbornice.

Minister se je ob prvi obletnici svojega dela pohvalil, da je ena njegovih največjih zaslug obnovitev zaupanja in partnerstva v zdravstvenem sistemu. Očitno je imel v mislih samo vodstvo Fidesa in zdravniške zbornice, saj se mnogi zdravniki ne strinjajo z njegovimi posegi v pravice bolnikov in nameravanim uničevanjem javnega zdravstva. Pozabil je, da je krivično oškodoval večinsko strokovno združenje fizioterapevtov, da je razjezil farmacevte in da se medicinske sestre nikakor ne počutijo partnerke pri dogovoru, s katerim je izboljšal plačilo dežurnega dela samo zdravnikom, ne pa tudi njim. Najbolj osupljivo pa je, da ne opazi, da mu prav v tem času nasprotujejo domala vsi državljani, ki se ne strinjajo s krčenjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja, da o njegovem pogledu na partnerstvo ob večmesečnem neplodnem pogajanju s sindikati niti ne izgubljamo besed.

Zakaj bi Fides nasprotoval predlaganim reformam? Vsem, razen predlagateljem, ki pa se sprenevedajo, je jasno, da razbremenjujejo bogate in obremenjujejo revne. Fides ve, da pri tej delitvi zdravniki ne sodijo med reveže. Na vso srečo je še vedno veliko zdravnikov, ki niso pozabili na socialne korenine svojega poklica in so na demonstracijah pokazali solidarnost s tistimi, ki jim gre slabše kot njim.

Prišel je čas, ko lobiji in sindikati vplivnih in bogatih obmolknejo, saj oblast podpira tezo, da je za produktivnost in družbeno blaginjo potrebno, da so bogati še bogatejši, in se oglasijo sindikati državljanov brez vpliva, ki želijo priznanje, da je produktivnost družbe odvisna tudi od njihovega dela ter da za to delo zaslužijo plačo, s katero lahko preživijo brez socialne podpore. Očitno bomo ocenjevali posamezne vlade po tem, kdo je stavkal pod njimi: če so bili pod prejšnjo oblastjo to zdravniki, bodo pod sedanjo bolniki.