Razmišljam, ali bo Leja, moja nekdanja bolnica, ki je to prenehala biti, ko sva oba spoznala, da sva postala domala prijatelja, in je povsem odpovedala moja poklicna drža, zaradi katere sva se lahko pretvarjala – jaz, da ji pomagam, da bi opustila svojo odvisnost, in ona, da pri teh mojih poskusih sodeluje – poslej, ko bo lahko svoje tablete kupila skoraj na vsakem vogalu in ne le v lekarnah, kaj bolj zadovoljna. Nikoli je nisem vprašal, kako pride do svojih petdesetih odvajalnih tablet, ki jih zaužije vsak dan in ki ji skupaj z drugimi samouničevalnimi postopki omogočajo, da nikoli ne preseže dobrih trideset kilogramov in da jo porušeno ravnotežje množice sestavin v krvi iz dneva v dan premetava od te na ono stran tanke črte preživetja. Ali vedno kupuje v isti lekarni ali obrede vse lekarne v mestu, da ne bi zbujala vtisa, da je odvisna od odvajal?

Nekatera od zdravil, ki jih je mogoče dobiti brez recepta, so med mladimi dobila ime ekstazi za revne. V zadnjih letih so se v Ameriki na prvo mesto povzpeli sirupi proti kašlju z aktivnimi snovmi, podobnimi opiatom, njihov učinek je dobil vzdevek robotrip. Na internetu je mogoče najti navodila, kako iz sirupa izločiš aktivno snov, da se lahko hitreje in močneje zadeneš; lahko si jo tudi vbrizgaš v žilo. Mladi posegajo tudi po sredstvih proti bolečinam in za hujšanje, pravzaprav preizkušajo domala vse. Število zastrupitev zaradi uživanja takih zdravil je veliko. Sredstvo proti bolečinam paracetamol je v več evropskih državah najpogostejši vzrok zastrupitve. Na Irskem zaradi njega vsako leto umre kakšnih 1500 ljudi; zdravilo v prevelikem odmerku ali v kombinaciji z alkoholom uniči jetra. Aspirin in nekatera druga sredstva proti bolečinam povzročajo krvavitve: odkar je medicina skoraj odpravila rano na dvanajstniku, zaradi katere so iz želodca krvaveli in umirali naši starši, je postal aspirin poglavitni vzrok za to krvavitev. Samo v ZDA umre zaradi njega vsako leto petnajst tisoč ljudi, sto tisoč pa jih potrebuje zdravljenje v bolnišnici. Ankete kažejo, da večina ljudi kupi zdravilo brez recepta zaradi enega od njegovih učinkov, malo pa jih prebere podatke o drugih učinkih in o nevarnostih, ki pretijo, če ga jemljejo skupaj s kakšnim drugim zdravilom. Številni priznavajo, da uživajo tudi večje odmerke, kot so priporočeni, ker menijo, da so taka zdravila povsem varna.

Napoveduje se zakonodaja, po kateri bodo zdravila brez recepta na voljo tudi v trgovinah, ki so sicer opisane kot posebne, vendar bo to »posebnost« mogoče zagotoviti v običajnem supermarketu. Mnenja so različna. Tisti, ki temu nasprotujejo, menijo, da bodo na zdravila, ki se bodo znašla med čaji, ljudje v resnici gledali kot na čaj, ki ne more škodovati. Tu ne bo farmacevta, ki lahko posamezniku svetuje pri odločitvi o najprimernejšem zdravilu. Kar zadeva mene, sem tudi pri mnogo manj nevarnih rečeh, kot so zdravila, hvaležen za nasvet: če zagledam na tržnici eksotično zelenjavo, je dobro, da mi nekdo pove, ali se jo uživa kuhano ali surovo, in prav nič mi niso všeč veleblagovnice, kjer brez veščega prodajalca iščem določeno orodje ali vijak; skoraj po pravilu kupim dražjega, kot ga potrebujem, neredko pa tudi napačnega.

Tisti, ki ukrep zagovarjajo, trdijo, da jim lekarnar še nikoli ni rekel niti besede, kadar so kupovali zdravilo brez recepta. Navsezadnje Leja dobiva odvajalo v lekarni, ne na tržnici, večina zdravil brez recepta se tudi v Ameriki proda v lekarnah. Pri teh zdravilih je tudi lekarnar samo trgovec, ki želi prodati čim več blaga. In ker je tako, je povsem prav, da se taka zdravila dobijo povsod. Jim bo vsaj padla cena.

Te trditve so krivične. Farmacevt se res ne vsiljuje z nasveti, nikoli pa ne odkloni pojasnila, kadar ga zanj prosijo kupci. Marsikdaj zdravilo tudi odsvetuje. Leji so ga zanesljivo. Raziskava v Španiji je pokazala, da vsak tretji obiskovalec lekarne odide brez zdravila, pač pa z zdravstvenim nasvetom ali nasvetom za obisk zdravnika. Ni res, da lekarnar nikoli sam ne spregovori prvi: ne enkrat sem bil priča, ko je opozoril očitnega alkoholika, da zahtevano zdravilo ne gre skupaj z alkoholom, ali ko je drugega bolnika poučil, da je aspirin v kombinaciji z zdravili, ki jih dobiva na recept, še posebno nevaren. Pa tudi če bi bilo res, da so farmacevti zatajili pri svojem izobraževalnem poslanstvu in postali trgovci, to še vedno ne bi bil tehten razlog, da je mogoče zdravila prodajati povsod: v takem primeru bi bilo treba izboljšati delo farmacevtov. In ker je lekarniška dejavnost javna služba, farmacevt pa reguliran poklic z različnimi oblikami strokovnega nadzora, ki ga v običajni trgovini ni, je to mogoče storiti in to v resnici nenehno poteka. Bolj kot se povečuje število zdravil, ki so dostopna brez recepta, bolj je treba spodbujati ljudi, da se o njihovi uporabi posvetujejo s farmacevtom.

Saj res, namen zakona naj bi bil, da bi se cena zdravil zaradi povečane konkurence znižala. Nisem prepričan, da se bo to zgodilo; konkurenca je mogoča tudi danes. Zanesljivo pa se bodo povečali stroški za zdravstvo, ker se bo s povečano dostopnostjo zdravil povečalo število zapletov, ki jih bo treba zdraviti. Poleg tega bodo lekarne izgubile del prihodka, ki so ga ustvarjale na trgu; zato bodo povečale pritisk na cene zdravil na recept. Ali pa bodo nekatere zaprle svoja vrata in takrat se bo v resnici zmanjšala dostopnost do zdravil na recept. Prav neverjetno je, da so ukrepi, ki jih v zdravstvu pripravlja sedanja vlada, kakor po pravilu naravnani tako, da bo denar iz javnega odtekal v zasebne žepe, v primeru zdravil brez recepta pa celo iz zdravstva v trgovino. Naj ostane v javnem zdravstvu samo tisto, kar se nikomur drugemu ne izplača.

Drugi namen zakona je povečana dostopnost do zdravil brez recepta. Doslej še nisem slišal, da je do teh zdravil težko priti; lekarne so odprte tudi takrat, ko trgovine niso. V resnici gre za željo po večji prodaji. V primerjavi z drugimi državami je v Sloveniji trg z zdravili brez recepta razmeroma majhen; to priča o strokovni zadržanosti farmacevtov, ki jo bodo trgovci pregazili: s »primerno« propagando bodo iz žepov bolnikov iztrgali namesto današnjih sedmih milijard vsaj trikrat večjo vsoto. Pri zdravilih velja, da Slovenci z njimi pretiravamo. Od kod nenadoma potreba, da bi povečali porabo zdravil brez recepta? V resnici gre za to, da je zasebni interes zavohal še eno možnost, da bi glodal zdravstvo tam, kjer je na kosteh še kaj mesa, in da mu pri tem oblast neutrudno pomaga.