Sprehajalec je bil morda mlajši od osemdesetih let, lahko da celo deset let mlajši, vendar so ga njegova sključena drža, v katero ga je vkovala ena od bolezni hrbtenice, ki starajočim se moškim poberejo tudi po nekaj deset centimetrov višine iz časov vojaškega nabora, predvsem pa kratki in drsajoči koraki, s katerimi so noge le za silo dohajale preostalo telo, ki je uhajalo naprej v smeri hoje, v mojih očeh obsodili na to starost. Nekaj minut poprej je sedel na klopi in opazoval pse, ki jih stanovalci blokov, ki obdajajo park, spustijo na prosto, da med tekanjem po razredčeni travi in zanikrnem otroškem peskovniku izpraznijo črevo in na novo označijo svoj teritorij na deblih in vsem, kar stoji pokonci; zaradi tega sedenja sem ga določil za sprehajalca, pa čeprav ga je morda prisilila v postanek na hladni klopi novembrskega dopoldneva kratka sapa ali bolečine v izmučenih kosteh in sklepih. Bil je predaleč, da bi lahko razločil izraz na njegovem obrazu, vendar sem ga določil, da je dobre volje; verjetno sem vanj projiciral svoje razpoloženje: kako naj bi bilo drugače, ko pa je lahko brodil po pravkar odpadlem listju, ki ga je presvetljevala poševna sončna svetloba in z rumenimi ter rdečimi odtenki priklicala v spomin obledele podobe nekdanjih jeseni. Ali so taki trenutki kičasti?

Potem me je nenadoma prešinilo, da koraka naravnost proti jami. Pot, po kateri je hodil, vodi ob robu parka od stolpnice do stolpnice mimo nizke in neugledne poslovne stavbe, v kateri so bile morda kdaj poprej dvoriščne garaže; je široka in tlakovana z velikimi betonskimi pranimi ploščami. Pod njimi poteka kanal za meteorno vodo, rešetka nad njim manjka, namesto nje zija globoka jama, v kateri se v času deževja nabere voda in preliva čez rob, zdaj pa je na pol napolnjena z listjem in komaj vidna; saj listje na debelo prekriva tudi druge površine. Mislil sem, da je jama tam nekaj mesecev, vendar sem se motil. Pred dnevi, ko sem jo že vsaj tretjič zadnji hip preskočil, sem se napotil z nekaterimi neprijetnimi vprašanji v poslovno stavbo in od zaposlenih izvedel, da je rešetka izginila že lansko pomlad. Res pa je bila pogosto prekrita z zasilnimi pokrovi, zato je morda nisem opazil. Zadnjega pol leta je nihče več niti prekriva ne.

Sprehajalec za jamo zanesljivo ni vedel, pa tudi videl je ni, ker se ji je povsem brezskrbno približeval. Zgrozil sem se ob misli, da bo stopil vanjo: tudi če jo bo zadnji hip zagledal, ne bo mogel zaustaviti svojega telesa, ki ga parkinsonova bolezen potiska naprej; spominjam se bolnikov, ki so se ustavljali tako, da so se oprijeli kakega predmeta ob poti ali se preprosto zaleteli v zid. Tudi prestopiti je ne bo mogel: skoraj polmetrski razpon je prevelik zalogaj za njegove mišice.

Problem zaposlenih v poslovni stavbi so vsakoletne poplave, ker je stavba na najnižji točki parka, kanal pa se stalno maši. Po oceni izpred štirih let bi sanacija tega problema ne presegla enega milijona tolarjev. Pokazali so mi zajetno dopisovanje s službami glavnega mesta in njegovo županjo, kjer se pogovori zaustavljajo ob tem, da je lastnik zemljišča, ki pripada parku in je javno dobro, mesto, funkcionalno pa pripada poslovni stavbi. Kar se tiče poplav, je to zadeva stanovalcev in ne mesta. Ko pa podjetja, ki naseljujejo poslovno stavbo, želijo pridobiti ustrezna dovoljenja, da bi stvar rešila sama, trčijo ob birokratske ovire, ker niso lastniki zemljišča. Škoda zaradi poplav gre že v desetine milijonov in zavarovalnice jih nočejo več zavarovati.

Pomislil sem, da se pogovarjamo o dveh različnih stvareh. Če so pripravljeni še naprej trpeti škodo, pri čemer je možnost, da jim jo bo nekoč povrnila obtožena mestna oblast, neskončno majhna, in če so vsako leto pripravljeni biti na prisilnem dopustu in odpravljati škodo, je to njihova stvar; če bi meni drla voda v hišo, bi kopal jarke, ne da bi leta dolgo čakal na dovoljenje. Ampak nepokriti jašek je nekaj drugega, sem rekel. Niso ga spregledali, so mi rekli: v dopisu županji so nanj posebej opozorili in zapisali, da je jama globoka približno sedemdeset centimetrov. In priložili več fotografij. Poslali so jih tudi nacionalni televiziji, vendar je ni zanimalo. Verjetno ima preveč takih obvestil iz vse Slovenije. Morda takrat, ko si bo nekdo v taki jami zlomil kolk; takrat bo zgodba bolj kruta in bo lažje kazati na odgovorne. Vprašal sem, zakaj jaška ne pokrijejo sami, pa nisem dobil jasnega odgovora; morda sem jih spravil v zadrego.

Čeprav me je mikalo, sem se odločil, da svojega sprehajalca ne bom pustil pasti v jamo, da bi bilo branje bolj srhljivo; pri krhkosti njegovih kosti bi to pomenilo zlom kosti ali kako drugo težjo poškodbo. Zaradi počasnega celjenja in dolgotrajne priklenjenosti na posteljo se take poškodbe v starosti neredko končajo s smrtjo, pred tem pa z milijonskimi stroški. Mnogo večjimi, kot nekaj tisočakov za rešetko, pa čeprav bi jo pogosto ukradli in bi jo bilo treba pogosto nadomeščati. Moj sprehajalec je imel srečo: ne zaradi mene, ker sem bil predaleč in sem se prepozno domislil, da bi moral zakričati; zaradi mimoidočega, ki ga dotlej sploh nisem opazil in je moral uporabiti precej moči, da ga je v zadnjem hipu zadržal, ko je na robu jame z grozo opazil, kam ga nosi že začeti korak.

Telefoniral sem na mestno inšpekcijsko službo in rekli so, da bodo takoj nekoga poslali. Predlagali so, naj gledam na uro. Verjetno bodo postavili ograjo, ki jo bo ob prvi priložnosti nekdo prevrnil. Dvomim, da imajo v svojem proračunu denar, s katerim bi lahko kupili rešetko. Verjetno se bodo z dopisom obrnili na kako drugo mestno službo. Zato mislim, da bo še najbolje, da sam kupim rešetko. Navsezadnje nekajkrat na teden tudi sam hodim mimo jame.

Na inšpekciji so mi povedali, da imajo veliko podobnih klicev. Nisem jih vprašal, ali so jih klicali tudi za ta primer. Tudi zato ne, ker za namen tistega, kar hočem sporočiti, to ni važno. Po dveh letih je namreč tistih, ki bi se morali čutiti odgovorne, veliko. Malo sodi mednje vsakdo, ki je vsaj dvakrat šel mimo jame in zaključil, da je to problem drugih. Najbolj pa tisti, ki z jamo pred nosom živijo vsak dan, ki hodijo okoli nje ali jo preskakujejo in pri tem odrivajo misel, da stotine ljudi, ki hodijo mimo podnevi in ponoči, za jamo ne ve. Če gori hiša, pokličeš gasilce, vendar jih ne čakaš križem rok.