Nosilec zdravstvene reforme, ki jo je v svežnju drugih reform sprejela vlada ta teden, dr. Mićo Mrkaić ni v beli knjigi zdravstvene reforme iz časa prejšnje vlade videl ničesar dobrega. Med drugim je avtorjem očital (med zmerjanji in psovkami je bila to ena blažjih kritik), da njihovo znanje matematike ne zadošča niti za srednjo šolo (najbrž se precenjujem, saj je verjetneje govoril o osnovni šoli). Nasploh so Mrkaićevo priljubljeno orožje, kadar se s kom ne strinja, številke, krivulje in časovni trendi. Beli knjigi je zameril, ker ni za petdeset let vnaprej finančno ocenila problematike staranja prebivalstva in naraščajočega nesorazmerja med delovno aktivnimi ter upokojenimi ljudmi in ker ni predlagala takojšnjega varčevanja za prihodnje generacije. Namesto tega je bela knjiga neambiciozno iskala rešitev, kako bi odpravila predvideni sedemdesetmilijardni deficit v zdravstvenem sistemu »samo« do leta 2010. Za Mrkaića nesprejemljivo prekratko obdobje.

Zdaj je dobil priložnost, da sam pove, kaj bi bilo treba storiti. Njegova zdravstvena reforma, katere vsebina je v pičlih petdesetih vrsticah vključena v sveženj vladnih predlogov reform, ne vsebuje nobene številke in nobene krivulje. Niti do leta 2010 in še manj za petdeset let vnaprej. Pravzaprav predstavlja neke vrste zaklinjanje, ki ga poznamo že nekaj desetletij, celo vsebina je iz časov Mrkaiću tako mrkega socializma ostala domala nespremenjena. Glasi se nekako takole: doslej smo v zdravstvu delali marsikaj narobe, ampak ker se bomo zdaj čisto zares racionalizirali s pomočjo predpisov, ki jih bo zagotovila država, in dosledno izvajali načelo, da mora zdravstvo vsako leto končati brez izgub, poslej izgub ne bo več. (Moja pripomba: v primeru, da izgube bodo, velja prejšnji stavek.) Nekaj redkih dobrih in izvedljivih ukrepov je povzetih iz bele knjige: centralizacija nabav, odprava uravnilovke, uvajanje tržnih zakonitosti. Žal niti besede o tem, kako bi to dosegli, kar je velika pomanjkljivost celega reformnega svežnja, ki je zato bolj podoben seznamu političnih ciljev kake stranke kot resnemu reformnemu projektu.

Resnici na ljubo je treba povedati, da je Mrkaić v minulih mesecih iskal finančno rešitev za zdravstvene potrebe prihodnjih generacij. Predlagal je sklad, v katerega bi se nateklo kakšnih petsto milijard od prodaje državnega premoženja. Ne vem, zakaj tega predloga ni najti v predlogu reform; jaz sem bil namreč nad njim navdušen. Verjetno mu ga je kdo črtal pa tudi dosedanja praksa vlade ga zavrača: denar, ki ga je (ali ga šele bo) iztržila za Mercator, ne bo šel za zdravstvo. Tudi denarja od Telekoma in bank, na katerega je računal Mrkaić, zdravstvo ne bo videlo. Tako Mrkaiću ni preostalo drugega, kot da v svojo reformo zapiše, da bo zdravstveni sistem treba racionalizirati tako, da bo zdravstvene potrebe državljanov zadovoljeval brez primanjkljaja in brez poviševanja prispevnih stopenj. Ni povsem jasno, ali bo zdravstvo ob tej strumni usmeritvi poslovalo brez izgube samo sproti ali pa bo postalo celo tako učinkovito, da bo napolnilo tudi Mrkaićev rezervni sklad za prihodnost. Brez odgovora na to vprašanje je namreč po Mrkaićevem nekdanjem mnenju vsaka zdravstvena reforma navaden zmazek.

Okoliščine, v katerih bo delovalo zdravstvo v prihodnosti, če bodo uresničene napovedane reforme, bodo mnogo hujše kot danes: javnega denarja bo namreč manj kot doslej. Žal finančne posledice reform vlada sploh ni imela na mizi, pri čemer se sestavljavci sklicujejo na kratek čas, ki so ga imeli na voljo. Da se jim ne bi zgodil novi Mrkaić, ki bi jih proglasil za diletante, ker načrtujejo orjaške družbene premike brez nujnih izračunov, so se zavarovali tako, da predlagajo vzpostavitev »mikrosimulacijskega modela« za spremljanje finančnih učinkov predlagane zakonodaje. Kaj pa, če bo model pokazal, da so finančni učinki nesprejemljivi? Dejstvo, da predlogi, ki so jih pisali skoraj izključno ekonomisti, ne vsebujejo niti grobe finančne analize posledic (razen tistih, ki so na prvi pogled pozitivne), je za državljane tragično, za sestavljalce pa strokovni diletantizem.

V pričakovanju mikrosimulacijskih analiz nam ne preostane drugega, kot da s svojim srednje(osnovno)šolskim računanjem sami napovemo, koliko bo k napovedani »vitki« državi prispevala shujševalna kura za zdravstvo. Znižanje bruto plač bo oklestilo denar, ki ga zberemo z zdravstvenim prispevkom, za kakšnih pet milijard na leto. Več kot dvakratno zvišanje davka na dodano vrednost za zdravila in živila bo povečalo stroške zdravstva za deset do petnajst milijard. Če se bo uresničilo razmišljanje reformatorjev, da bi socialne prispevke, ki jih plačujemo od plač, omejili navzgor (to pomeni, da bi bogati plačevali manj kot doslej), bo obvezno zavarovanje izgubilo še nekaj milijard. K temu je treba dodati tudi stroške za tiste najrevnejše državljane, ki bodo z napovedano zakonodajo oproščeni doplačil, vendar se za ta sicer hvalevreden ukrep ne bo našel denar v državnem proračunu, temveč ga bo moralo pokriti obvezno zdravstveno zavarovanje: gre za kakšnih osem milijard. Nove zdravstvene storitve in povečani obseg obstoječih storitev zaradi skrajševanja čakalnih dob zahtevajo kakšnih pet novih milijard vsako leto, prav tako je treba odpraviti vzroke za sedanje izgube, ki so po ocenah bele knjige (brez reformnih posegov) pretili z vsakoletno izgubo najmanj petih milijard do leta 2010. Da takih malenkosti, kot je milijarda več za dežurstva zdravnikov, sploh ne omenim, saj so pritiski na višje plače mnogo večji. Tudi če odštejemo kakšnih deset milijard na račun odprave davka na plače in zmanjšanja bruto plač zaposlenih v zdravstvu, bo zdravstvu z vladnimi reformami zmanjkovalo trideset milijard na leto. Na vse to nova zdravstvena reforma odgovarja s preprostim postulatom: prispevna stopnja za zdravstvo mora ostati enaka, poslovanje javnih zavodov pa mora biti pozitivno, za kar bo vodstvo zavodov odgovarjalo celo materialno. Me prav zanima, kdo bo po novem sploh še hotel voditi zdravstvene zavode.

Cilje reforme je – vsaj kar zadeva zdravstvo – mogoče doseči samo z drastičnim, povsem nepredstavljivim zmanjšanjem zdravstvenih pravic. Seveda tistim državljanom, ki so odvisni od javnih sredstev. Bogatim se tega ni bati: reforme jih tako izdatno razbremenjujejo, da jim bo mala šala plačati zasebno zavarovanje.

Vlada želi doseči vitkost države na račun hujšanja državljanov s podpovprečnimi dohodki. To, da se bodo bogati še naprej redili, povprečja ne bo kvarilo: revnejših je namreč veliko več.