Pred časom sem na tem mestu zapisal, da bo sedanja vlada morda storila tisto, kar je v svojem opozicijskem času najbolj napadala in za kar je prejšnji vladi zmanjkalo časa: da bo vsaj deloma uvedla načelo solidarnosti v dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju. Naj bralce še enkrat spomnim, da za dopolnilno zavarovanje plačujemo vsi približno enake premije, ki pa si jih ne moremo vsi enako lahko (ali težko) odtrgati od plače: medtem ko za družino s sto tisoč tolarji mesečnih dohodkov pomenita dve letni premiji po petdeset tisočakov, ki jih plačujeta odrasla člana družine, že en cel mesečni dohodek, pa je ta vsota za družino z desetkrat večjimi dohodki komaj opazen izdatek. Kakih petdeset tisoč Slovencev in Slovenk tega zavarovanja sploh nima, kar pomeni, da so jim dostopne samo najnujnejše zdravstvene storitve. Za druge morajo plačati tako velika doplačila, da se jim tisti, ki zaradi revščine ne zmorejo niti premije dopolnilnega zavarovanja, raje izogibajo. Tako dolgo, da postanejo nujne in da so za marsikoga med njimi že prepozne.

To, da bo po novem zakonu sto petdeset tisoč ljudi z najnižjimi prejemki oproščeno doplačil in zato tudi ne bodo potrebovali dopolnilnega zavarovanja, je vsekakor velik korak k uresničevanju načela, zapisanega v ustavi in številnih mednarodnih dokumentih: da je pravica do najvišje dosegljive stopnje zdravja temeljna človekova pravica. Pomeni, da si lahko socialno najbolj odrinjeni ljudje oddahnejo, vsaj kar se tiče skrbi, kaj se bo zgodilo, ko bodo zboleli.

Na tem mestu pa s hvaljenjem lahko preneham in zapišem nekaj kritičnih pomislekov, seveda ne z namenom, da bi omajal to zakonsko določilo, temveč da bi prispeval k njegovi utrditvi. (Sploh pa ga pričujoče pisanje ne more spodkopati, saj minister vneto počne prav obratno od tistega, kar se zdi prav meni; tu in tam me zamika, da bi pisal prav narobe, kot v resnici mislim, da bi nato lahko minister nalašč izbral nasprotno, torej pravo rešitev.)

Najprej je na vrsti sramotno dejstvo, da do zdravstvenih pravic še vedno ne morejo priti vsi, ki imajo do njih pravico: »izbrisani«, ki nimajo državljanstva, ne morejo pridobiti obveznega zavarovanja, zato jim tudi oprostitev doplačil ne koristi, čeprav so med njimi zanesljivo tudi taki, ki so dovolj revni za oprostitev.

Nato nekaj besed o številu ljudi, ki bodo oproščeni doplačil. Minister je najprej govoril o sto tisoč ljudeh, danes pa ob nespremenjenem besedilu zakona govori o sto petdeset tisoč ljudeh. Veseli me, da se počasi približuje številki, ki sem jo napovedal na tem mestu (v resnici gre še za nekaj deset tisoč ljudi več). Nobenega resnega poskusa še nisem opazil, da bi to število utemeljili s podatki, ki bi jih bilo mogoče preveriti. Torej gre za ugibanje, ki je neodpustljivo iz številnih razlogov, med drugim zato, ker ni mogoče natančno oceniti finančnih posledic zakona.

Potem je tu podcenjevanje velikosti sredstev, ki jih bo poslej moralo zagotavljati obvezno zavarovanje. Minister ustno govori o dobrih treh milijardah. Ker dopolnilno zavarovanje potrebuje od vsakega zavarovanca petdeset tisoč tolarjev, da pokrije stroške, enostavna poštevanka pove, da bo sto petdeset tisoč zavarovancev, ki poslej ne bodo več potrebovali dopolnilnega zavarovanja, povečalo stroške obveznega zavarovanja za sedem milijard in pol. Je že res, da zasebne zavarovalnice tega denarja doslej niso zbrale v takem obsegu, ker se veliko ljudi sploh ni zavarovalo, vendar bodo poslej tudi ti imeli vse pravice v celoti plačane iz obveznega zavarovanja in bodo po njih posegali pogosteje kot doslej. Morda bo njihovo povpraševanje po zdravstvenih storitvah postopoma preseglo slovensko povprečje, saj je zdravstveno stanje revnih ljudi precej slabše od bolje stoječih sodržavljanov. Skratka, ocena sedem milijard in pol je na spodnji meji tistega, kar se bo v resnici zgodilo.

Zlasti, ker bo zanesljivo prišlo do zlorab. Ljudje pod pragom, ki ga bo določil zakon, bodo namreč pridobili kakih sto tisoč tolarjev neto letnega dohodka (če upoštevamo dva odrasla družinska člana), ker se bodo za toliko zmanjšali njihovi stroški, ljudje s tolarjem nad pragom pa ne bodo pridobili ničesar. Na tak način bo socialni položaj ljudi z dohodki malo nad pragom postal za eno plačo slabši od tistih tik pod pragom. Ali ni povsem logično pričakovati, da bodo to dejstvo izkoristili številni delodajalci tako, da bodo plače s privolitvijo zaposlenih toliko znižali, da bodo prišle pod prag (morda tudi tako, da jim bodo razliko izplačevali na drugačen način). Ker je prav v tem dohodkovnem razredu največ zaposlenih, ni prav nič pretirano predvideti, da se bo na tak način okoristilo še nekaj deset tisoč ljudi. Navsezadnje bodo z malo napora prišli do trinajste plače.

Pravzaprav ni pravično, če rečem, da se bodo okoristili. Določilo – pod pragom vse, nad pragom nič – je krivično; ena sama tanka črta ne more ločiti ljudi na tiste, ki zaslužijo pomoč, in vse druge, ki je ne potrebujejo. Prav zato se je ministrstvo za zdravje v prejšnji vladi zavzemalo, da bi bile premije sorazmerne z dohodki: na tak način bi tisti ljudje, ki bi bili tik nad pragom oprostitve, plačevali samo polovično ali celo manjšo premijo, tisti v najvišjem razredu pa dvakratno. To bi vzpostavilo pravo solidarnost med ljudmi tudi v dopolnilnem zavarovanju, pa še zlorab na mejnem področju bi bilo znatno manj.

In končno: narobe je, da se strošek, ki povečuje socialno varnost najrevnejših ljudi, prenaša v obvezno zdravstveno zavarovanje. Minister ponovno mlati po koprivah s tujo roko. Plačati bi ga moral – podobno kot v drugih primerih – državni proračun. Tako pa ga bodo morali plačati preostali zavarovanci z zmanjšanjem svojih zdravstvenih pravic. Absurdno je pričakovati, da je vsoto sedmih milijard in pol mogoče pogoltniti brez posledic. Ta znesek pomeni približno dva odstotka sredstev, ki jih zdravstveni fond daje za zdravstveno varstvo. Ker pa gre polovica tega denarja za plače zaposlenih v zdravstvu, bo zdravstvenih pravic manj za najmanj štiri, morda tudi več odstotkov. Obratno pa potrebe ljudi rastejo vsaj za dva odstotka na leto. Prav zdaj, ko se je začelo finančno stanje zdravstvene blagajne za silo umirjati, jo bo novi izdatek pahnil v vrtoglavo izgubo, čakalne dobe pa se bodo podaljšale. Kako pripravno: če ne prej, bo vsaj bilanci prihodnje leto dober razlog za kadrovske čistke.

Pa vendar me v tem trenutku bolj kot kadrovska politika skrbi dostopnost zdravstvenih pravic. Očitno je, da jih sedanja politika namerava drastično zmanjšati, ob tem pa brez zardevanja trdi nasprotno. Dolgo tega ne bo mogla početi.