Leta 1979 se je v naši deželi zadnjič rodilo več kot trideset tisoč otrok; od takrat število rojstev nenehno upada in danes se jih rodi manj kot osemnajst tisoč. Slovenke rodijo v povprečju komaj nekaj več kot enega otroka, za ohranjanje števila prebivalstva bi jih morale roditi skoraj dvakrat toliko. Če dodamo, da narašča delež žensk brez otrok, bi preostale morale roditi najmanj tri. Vladne stranke napovedujejo povečanje rodnosti, ki naj bi ga dosegla država s svojimi ukrepi, kar se seveda ne bo zgodilo. Slovenci nikoli več ne bomo zmogli obnavljati samih sebe – razen v primeru svetovne kataklizme, povratka človeštva za stoletja nazaj.

Seveda je prav, da država podpira vse tiste, ki imajo ali želijo imeti otroke, a jih pri tem ovirajo neugodne življenjske razmere. Vendar na splošno velja, da se z boljšim življenjem zmanjšuje želja po velikem številu otrok. Zaposlenost je izboljšala položaj žensk v družbi, hkrati pa je prinesla težave pri usklajevanju starševskih in poklicnih obveznosti; daljše šolanje in iskanje zaposlitve odriva načrtovano starševstvo v vse kasnejša obdobja življenja; materinstvo pomeni tudi izgubo dohodka zaradi izgubljenih priložnosti na delovnem mestu. Boljše življenje pa prinaša tudi poglede, da je mogoče zapolniti svoje življenje še kako drugače kot z vzrejo otrok; to sicer lahko razglasimo za sebičnost, vendar je tudi veliko rodnost v večini primerov mogoče pripisati sebičnosti v drugačnih okoliščinah: otroci v nerazvitih predelih sveta morajo vzdrževati ostarele starše, ker za njihovo socialno varnost ni drugače poskrbljeno. Poleg tega za veliko otrok poskrbi tudi nevednost o načinih, kako se je mogoče zaščititi pred zanositvijo.

Evropa v celoti beleži naravni upad avtohtonega prebivalstva, vendar ga za zdaj nadomešča s prilivom imigrantov z drugih celin: v zadnjem času po dva milijona na leto. Po skrajno neugodni in k sreči precej neverjetni projekciji – ob današnjem negativnem naravnem prirastu in brez imigrantov – bi imela Evropa konec tega stoletja manj kot dvesto milijonov ljudi, Slovenija pa nekaj sto tisoč.

Za razliko od evropskih in slovenskih problemov z rodnostjo je na globalni ravni postalo jasno, da je svet prenaseljen. Pred sedemdesetimi leti sta na njem živeli samo dve milijardi ljudi, danes pa že sedem in število še kar narašča. Čeprav optimisti trdijo, da bo znanost odkrivala vedno nove rešitve, ki bodo omogočale preživetje še večjega števila ljudi, je jasno, da število ljudi na planetu s končno velikostjo – končno zalogo pitne vode, obdelovalne zemlje in drugih virov – ne more rasti v neskončnost. Po splošno priznani definiciji je neko območje prenaseljeno takrat, ko njegovo prebivalstvo ne more preživeti, ne da bi izčrpavalo neobnovljive vire, ki jih tako jemlje potomcem. Po tej definiciji je domala ves planet prenaseljen – v revnih predelih zaradi poplave ljudi, v bogatih predelih pa zaradi nebrzdanega potrošništva. Američani bolj prenaseljujejo Zemljo kot Indijci, in Evropejci nismo daleč za njimi.

Prenaseljenost zmanjšuje zaloge pitne vode in velikost obdelovalnih površin, onesnažuje okolje, prispeva k izumiranju živalskih vrst, povzroča revščino, lakoto in bolezni, je vzrok za vojne, genocid, terorizem in begunce. Veliko ljudi misli, da je prenaseljenost največji svetovni problem; vzrok vseh vzrokov. Vse glasnejši poziv državljanom sveta se glasi: prenehajte se množiti. Ne več kot dva otroka na družino. Ali bolje: na vsako žensko. To je seveda poziv bogatih in velja revnim. Revni pričakujejo, da bodo dodali: mi pa bomo zmanjšali svoje potrošništvo.

Mnoge države uvajajo politiko nadzora nad rojstvi, vendar ne preveč uspešno. Morda je izjema Kitajska, kjer so z državno prisilo dosegli, da se je v zadnjih tridesetih letih rodilo skoraj tristo milijonov manj otrok. Tako vsaj trdi država; analitiki menijo, da je tudi v tem primeru mnogo več prispevala sprememba življenjskih ciljev, ki si jih zastavljajo Kitajci in ki so podobni tistim, ki v Evropi povzročajo nazadovanje rodnosti. Kitajci zaradi boljše socialne varnosti ne potrebujejo več veliko potomcev, široka dostopnost kontracepcije pa jim ta spremenjeni cilj omogoča doseči. Če pa bodo Kitajci in Indijci skušali doseči današnji standard Američanov, bodo kljub prenehanju razmnoževanja uničili svet.

Z naravnimi viri razsipno potrošništvo je za prenaseljenost sveta enako nevarno kot razmnoževanje. Pravi odgovor bi bil hitrejši razvoj in boljše življenje današnjih svetovnih revežev s pomočjo pravičnejše razdelitve bogastva, vendar scenariji, ki jih pišejo bogati, tega odgovora ne predvidevajo; namesto tega skušajo revne in neuke ljudi prepričati, da bodo manj revni, če bodo imeli manj otrok.

Programi kontracepcije ne uspejo zajeti dovolj ljudi, zato se v nekaterih glavah porajajo bolj nasilne zamisli. Ena takih je ustvariti virus, ki bi selektivno onemogočal razvoj spermijev; če bi bil tudi dovolj nalezljiv, bi bila rezultat vsesplošna moška sterilnost, ki bi jo nič hudega slutečemu prebivalstvu brezplačno ponudili iz letal ali steklenic kokakole. Kadar bi par želel otroka, bi se moški zdravil toliko časa, dokler partnerica ne bi zanosila. Bogati bi si verjetno privoščili cepljenje in bi ostali plodni, vendar se oni tako in tako skoraj ne razmnožujejo.

Lepi novi svet, vendar so alternative še slabše. Celo vojne ne pomagajo: obe svetovni vojni prejšnjega stoletja z milijoni mrtvih nista na rasti prebivalstva pustili niti sledi. Ljudi lahko tudi prepustimo usodi, da jih zdesetkajo bolezni in lakota ali da se pobijejo med seboj. To se dogaja v Afriki in vse moraliziranje preostalega sveta je sprenevedanje. Pomoč je prepozna in nezadostna; Afrika je prepuščena izumiranju.

Nujno potrebno je povezovanje obeh delov sveta. Evropski trg dela bo v prihodnosti potreboval več deset milijonov nove delovne sile, če bo hotel zapolniti vrzel, ki nastaja, ko se premajhno število otrok pretvarja v premajhno število zaposlenih. Slovenci bomo potrebovali vsako leto dodatnih tisoče ljudi, ki bodo s svojo zaposlenostjo in plačevanjem davkov in prispevkov omogočali socialno varnost povečujočega se števila starih ljudi. Tega z naivnimi poskusi povečevanja rodnosti ne bomo dosegli, potrebovali bomo priseljence. Brez njih ne bomo preživeli ekonomsko, in to mnogo prej, preden bomo izumrli kot narod. Tudi če jih nočemo, bodo vseeno prišli. Vsaj takrat, ko bo umrl poslednji Slovenec.