Kaj loči Tomaža Humarja in člana vesoljske posadke? V čem je razlika, če se v smrtno nevarnost podaš zaradi nečesa, kar vsaj za zunanjega opazovalca nima nobenega smisla ali pa ti tak smisel ima? Humar se je podal v avanturo, od katere ne more biti nobene koristi, vesoljčev podvig pa bo (nemara) služil vsemu človeštvu. Na prvi pogled ta razlika zadošča, da z drugačnimi etičnimi merili ocenjujemo odločitev obeh posameznikov, da tvegata življenje. Na eni strani je norec, ki za lastno zabavo, slavo in denar spravlja v smrtno nevarnost ne le sebe, temveč tudi tiste, ki ga morajo reševati, in ki v stisko spravlja ljudi, ki ga imajo radi (tu je treba dodati, da se lahko zgodi, da se javnost obrne proti zakonskemu partnerju: le kakšna žena lahko živi v nenehnem pričakovanju vdovstva; morda je v želji po materialnih koristih prav ona gibalo moževe brezumnosti?). Na drugi strani je znanstvenik, ki je za dobro človeštva pripravljen zastaviti svoje življenje, od njegove družine pa javnost pričakuje, da mu bo stala ob strani; vsako krizo v partnerskih odnosih bi razumela kot šibkost in nezrelost za vlogo, ki jo ponuja zgodovina – vlogo pogumne soproge ali ponosne vdove narodnega junaka.

Trdno verjamem, da tako alpinist kot vesoljec razmišljata o smrti zgolj kot o statistični možnosti, ne kot o nečem, kar se bo prej ali slej zanesljivo pripetilo tudi njima, če bosta dovolj pogosto ponavljala svoje podvige. Vendar je tudi statistična verjetnost dovolj, da bi se nekaterim dejanjem izognila v širokem loku. Noben od njiju ne bi potoval z letalom, če bi bila verjetnost, da se zruši, ena proti pet. Če sprejmeta enako tveganje pri nekem drugem dejanju, želita v zameno priznanje in občudovanje okolice. Želja po razlikovanju od okolice, po tem, da si prvi po neki lastnosti ali sposobnosti, da si vodja tropa ali da zmagaš v borbi za spolnega partnerja, je osnovno gibalo v naravi in tudi gibalo človeškega razvoja. V živalskem svetu imajo te lastnosti samci ali samice alfa. Za potrebe dominantnih oseb ni le premalo sedežev v vesoljskih ladij, temveč tudi mnogo bolj običajnih prestižnih mest v delovnem okolju in v javnem življenju, pa tudi njihove sposobnosti niso vselej take, da bi jim omogočale zmago; v obstoječi civilizaciji zmage ne zagotavljajo tako kot v živalskem svetu telesne, temveč intelektualne sposobnosti in – žal še večkrat – podedovana pripadnost vladajočim elitam. Kljub tej vnaprejšnji določenosti vlog se odrinjeni samci alfa borijo za pozornost okolice na drugačne načine: tudi v majhni ali večji družbi »navadnih« smrtnikov je nekdo, ki je najboljši šahist, ki priteče na Šmarno goro v petintridesetih minutah, ki na vrtu pridela najlepše paradižnike ali ki je odličen trener mladih plavalcev v lokalnem klubu.

Kadar športna tekmovalnost postane poklicna, se pravila igre zaostrijo. Ne na željo tekmovalcev, temveč gledalcev. Tekmovalci postanejo gladiatorji: če želijo pritegniti pozornost in denar sponzorjev, mora biti njihov šport čim bolj razburljiv za gledalce. Pri nekaterih dejavnostih je to povezano z naraščajočim tveganjem: v atletiki prinaša vse več poškodb, pri nekaterih športih pa tudi smrti. Ne le to: gledalci v nekaterih športih zahtevajo večje tveganje. Spomnite se žvižganja, ko na smučarski letalnici komisija skrajša nalet! Priznajte, da tisti, ki spremljate formulo 1, ne želite zamuditi začetka tekme, kjer utegne priti do množičnega trčenja; če tekma mine brez kakršne koli praske, jo gledalci in komentatorji razglasijo za dolgočasno, smrtni primeri pa povečajo gledanost in zaslužke.

Alpinisti trdijo, da vsi niso in ne želijo biti taki kot Humar, ki je pozornost pritegnil zaradi stopnjevanja skrajnosti. Predstavljam si, da si je na začetku svoje alpinistične poti želel priznanje starejših vzornikov in spoštovanje vrstnikov, saj za zaslužek ta šport ne daje priložnosti. Redki posamezniki, ki so obogateli, so to dosegli predvsem z enkratnostjo svojih podvigov, ki so prikovali množice pred televizijske ekrane in veselili sponzorje. Nimam pojma, kako je pri Humarju, le domnevam lahko, da ni bogataš, finančna podpora pa mu očitno omogoča, da živi življenje, ki si ga želi: življenje samca alfa. Ker razume alpinizem kot tveganje, hoče tvegati najbolj od vseh.

Ne vem, ali so Humarjevi podvigi bolj nori od spusta v sodu čez Niagarske slapove, hoje po vrvi nad alpsko dolino ali smučanja z Mount Everesta, ampak vsi ti podvigi so bili mogoči zato, ker jih je bil nekdo pripravljen finančno podpreti in je videl v tem tudi lastno korist. Tudi v njegovem primeru nihče ne bo na izgubi. Mnogim Slovencem je popestril teden ali dva: užili so več adrenalina, kot bi ga v primeru, če bi hitro in brez težav splezal na vrh. Nekateri bi sicer obrnili palec navzdol in zahtevali gladiatorjevo smrt, vendar gre tu za okus manjšinskih sladokuscev; ameriški filmi imajo srečne konce. Politiki so pohiteli (bolje rečeno: niso zamudili) s svojimi telefonskimi klici in se imajo za rešitelje; hvalijo jih celo mediji, čeprav so storili toliko kot nekdo, ki pokliče gasilce, če sosedu gori hiša. Sponzorji zagotavljajo, da bodo plačali vse stroške reševanja, reševalci pa so poželi slavo domnevno najzahtevnejšega helikopterskega reševanja v zgodovini Himalaje. In če bi se reševalci ponesrečili, opis ne bi bil bistveno drugačen: tudi poklic reševalca zahteva pogum, ki je včasih na robu norosti, zato so tudi med njimi samci alfa.

Humar ni samomorilec; to, da ljubi življenje, je pokazal s svojo neizmerno srečo, da je preživel. Njegov pogum, da se je kljub temu podal v smrtno nevarnost, zasluži enako občudovanje kot pogum vesoljskega potnika: življenje ima za oba enako vrednost, pa če ga tvegata zaradi pustolovstva ali domnevnih občih koristi; oba s tem sledita predvsem lastnim ciljem. Tudi čustva njunih družin so enako iskrena: stiska nekoga, ki utegne izgubiti najbližjega svojca, so povezana z grozečo izgubo, ne z vzrokom zanjo. Tisti, ki jih je narava obdarila s sposobnostmi, da so si prostor pod soncem izborili z dejavnostjo, ki je že po definiciji manj nora: z intelektualnim delom, ne bi smeli vihati nosu nad tem, da si tudi drugi državljani želijo stopiti na oder in se na njem dokazovati na drugačne načine. Kadar jim to uspe z norimi dejanji, se je treba zamisliti nad gledalci, ne nad igralci.