Petnajstletna deklica ni smela pa tudi ni mogla iz postelje prvo noč po operaciji. Morda zaradi infuzij, morda pa tudi zaradi zmede z občutki zaradi posega, ki so ga prestali njeni možgani, je večkrat prosila za nočno posodo in medicinska sestra je postala nejevoljna. Saj imaš plenico, je rekla, lulaj po mili volji, zjutraj te bodo umili. To jo je pretreslo bolj kot takrat, ko je izvedela, da je hudo zbolela; v njeni glavi, razburkani zaradi operacije, se je na meji med zavestjo in zmedenostjo nenadoma oglasil upor proti bližajočemu se ponižanju. Kljub prepovedi se je dvignila, da bi odšla na stranišče, in padla po tleh skupaj z infuzijskimi steklenicami in izpuljenimi katetri; proglasili so jo za zmedeno in jo privezali. Ko so jo sestre zjutraj mokro do pasu preoblačile, jim ni bila hvaležna; porušeno samospoštovanje je skušala uravnotežiti s sovražnim obnašanjem. Do bolnišnice tudi danes čuti odpor, čeprav so ji rešili življenje.

Med vzroki, zakaj je marsikomu neprijetna misel na bolnišnico, je najpomembnejši odpor pred poseganjem drugih ljudi v najintimnejše od njegovih opravil: v izločanje. Pri tem početju vsakdo želi biti sam in neopažen; večina bi lažje prenesla, če bi jih zalotili pri spolnem občevanju, kot da bi na očeh in preostalih čutilih drugih ljudi praznili črevo in jim predajali svoje izločke, kaj šele, da bi jim tudi zadnjico obrisali drugi. Saj celo izrazi za to opravilo začnejo sčasoma zveneti nespodobno: medtem ko so naši dedje po večerji ukazali otrokom »molit, scat in spat« in je stara Plečnikova Anatomija med organskimi sistemi navajala scala in ne sečila (desetletja pozneje te besede nekateri študentje niso več prepoznali in so jo kot domnevno tujko izgovarjali »skala«), v novejšem času več ne ščijemo, temveč uriniramo, pa še tega najraje ne izgovorimo. Nič bolje ni v drugih jezikih:

Longmanov slovar angleškega jezika za glagol »scati« (piss) še premore navedbo, da gre za neformalen in prostaški izraz, ki pomeni »urinirati« (urinate), pri glagolu »srati« (shit) pa že ne premore dostojnejšega nadomestila, temveč si mora pomagati z opisom, da gre za odvajanje trdnih izločkov iz črevesa. Zatekanje k otroškim izrazom ni nič boljše in pri odraslih zveni spakedrano; med družinskimi člani so v navadi šaljive besedne zveze, ki so namenjene blaženju neprijetnega občutka, da v krogu nekaj metrov, pa čeprav za vrati, tiho ali glasno praznijo svoje črevo, ob tem pa njihove bližnje obletavajo nazorne predstave o tem početju. Celo po prostoru, ki služi temu namenu, ne povprašujemo radi; če smo se prisiljeni zateči v lokal, postanemo zaradi prevelike želje po nevpadljivosti vpadljivi in običajno nam nekdo namigne, v katero smer je treba oditi. Napis na vratih, da je ključ pri blagajni, marsikoga prepriča, da bo še malo potrpel.

Skratka, o tem početju ne samo, da se ne govori, temveč skušamo ustvarjati videz, kot da ne obstaja. Literatura ga ne omenja, pa čeprav na stotinah strani realistično opisuje en sam dan posameznikovega življenja. Junaki akcijskih filmov so zaprti v majhne prostore brez izhoda dneve dolgo; zame so heroji pravzaprav zato, ker po volji scenaristov do neskončnosti zdržijo vse pritiske svojih organov za izločanje. Tu in tam se v kakem resnem vojnem filmu vojak odpravi iz zaklona, da bi se olajšal, pa ga prav takrat zadene krogla; lepa prilika za potrditev tega, da človek tvega celo življenje, da bi bil lahko pri svojem najintimnejšem opravilu sam.

Nato pa pride bolezen in trenutek, ko je treba oditi v bolnišnico. Kar nekaj ljudi poznam, ki se zaklinjajo, da v bolnišnico ne gredo niti za živo glavo. Vsekakor ne pri polni zavesti; če že, naj jih uspavajo, da jim ne bo treba prenašati poniževanj in razčlovečenja. Nekateri so takšna ravnanja doživeli sami, mnogo več jih je o tem slišalo pripovedovati druge. Večina se jih strinja, da vse še nekako gre, če ostaneš na nogah in nisi odvisen od pomoči drugih; ko pa zaradi onemoglosti ali kakega posega nekaj časa ne moreš iz postelje, se začne obdobje, ki bi ga zelo radi pozabili, pa ga ne morejo. Njihove pripovedi se vse začenjajo podobno: »Vsa čast, pozdravili so me in moram jim biti hvaležen, ampak njihovo ravnanje! Če bi mi to pripovedoval kdo drug, mu ne bi verjel.«

Odgovarjanje zdravniku pred drugimi bolniki o barvi in vonju njihovega urina in blata ter drugih intimnostih njihovega telesa in življenja je še prava malenkost, na seznamu so hujše preizkušnje: razgaljanje med vizitami pred številnimi opazovalci, ležanje z razmaknjenimi nogami dolge minute po opravljeni ginekološki preiskavi, brisanje zadnjice in umivanje spolovil na očeh drugih ljudi, glasni komentarji vonjav, ki jih širijo inkontinentni bolniki. Starejši profesor mi je pripovedoval, da nikoli v življenju ni bil tako ponižan kot takrat, ko je slišal negodovanje sestre na račun neubogljivosti njegovih oslabljenih zapiralnih mišic: »Spet se je podelal, pa sem ga ravnokar umila.« Če sklepam po številu bolnikov, ki so jim predlagali, naj ponoči opravljajo potrebo v plenice, se to nesprejemljivo ravnanje povečuje; morda je k temu pripomogel obstoj plenic za enkratno uporabo, v katerih nekatere sestre – verjamem, da brez zlega namena – vidijo poenostavitev svojega nelahkega dela.

Spominjam se, kako je v nekem pogovoru v bolnišnični menzi nekdo od zdravnikov bleknil, da sestre za odnašanje nočne posode in brisanje riti res ne potrebujejo visoke izobrazbe, pa ga je glavna sestra ostro zavrnila z besedami, da je za bolnika to postopek, ki se mu v spomin na bolnišnico vtisne bolj kot zahtevne preiskave in rešilno zdravljenje. Če bi se zdravniki in sestre v resnici zavedali, da bolnik njihov odnos do njih ocenjuje zlasti po ravnanju v trenutkih, ko posegajo v njegove telesne in duševne intimnosti, bi tej temi posvetili vsaj delček tistega časa, ki ga namenjajo strokovnim vidikom svojega dela.

Ni vsem zdravstvenim delavcem dano, da bi sami od sebe prišli do spoznanja, kako nekatera njihova ravnanja ponižujejo bolnike; nekateri to spoznajo šele takrat, ko sami iz bolniške postelje gledajo navzgor v belo in modro oblečene ljudi. Večina si to zna predstavljati; recept, ki skoraj nikoli ne odpove, je samemu sebi zastavljeno vprašanje, kako bi se počutil, če bi bil v bolnikovem položaju. Nekateri si tega vprašanja nikoli ne zastavijo, vsaj ne tako resno, da bi si poočitali kakšno ravnanje. Delajo skoraj na vsakem oddelku in bolniki si zapomnijo predvsem njih; dobra dela se lažje pozabijo kot slaba.

Res je sicer, da zdrava jabolka ne morejo ozdraviti gnilega, ampak pri ljudeh bi moralo biti tudi to mogoče.