Ob poletnem prebiranju življenjske zgodbe Nelsona Mandele sem si večkrat zastavil vprašanje, kako bi se zasukali dogodki v Južni Afriki, če bi namesto njega prišel na oblast voditelj z lastnostmi Janeza Janše. V šolah nekdanje komunistične države so me učili, da so velike zgodovinske premike sprožile bodisi revolucionarne ljudske množice ali oblastne elite in da so imeli posamezniki pri tem zanemarljivo vlogo. Še zlasti je to veljalo, ko je bilo treba razložiti, zakaj so propadli krivični družbeni sistemi, ali ko je bilo treba ožigosati tisto, kar je v času mojih učnih let v nasprotju s predvidevanji teoretikov komunizma prepočasi odmiralo: kapitalizem. Tako sem izvedel, da je Hitlerja proizvedel nemški velekapital, ki je potreboval natančno tako osebo; na oblast bi lahko prišel tudi nekdo drug, vendar bi bile posledice enake. Ko smo profesorja vprašali, kako je potem mogoče, da je v Sovjetski zvezi po Leninu, ki je bil tedaj za uradno zgodovino pozitivna oseba brez sence dvoma, prišel na oblast Stalin, naš najmanj tako velik sovražnik kot zahodni kapitalisti, smo ga spravili v zadrego in njegovemu praznemu odgovoru nismo verjeli.

Novejša zgodovina, ki jo na prehodu iz današnjega v včerajšnji dan sami doživljamo, pogosto sproži razpravljanje o tem, kaj bi bilo, če bi bil v določenem trenutku na oblasti nekdo drug. Ali je bil za napad na Irak potreben prav Bush ali bi ga napadel tudi Clinton? Ali je bil krvavi razpad Jugoslavije neizogiben ali ga je zakrivil Milošević? Kar zadeva balkanskega vožda, sem šele ob njem dokončno razumel, kako je Hitler lahko obnorel Nemce in da Nemci (pa tudi Srbi) niso zadnji narod v Evropi, ki se mu je to zgodilo; pred našimi televizijskimi očmi so laži, sovražna govorica, spodbujanje nestrpnosti in iskanje sovražnika v nekaj pičlih letih pripravili množice ljudi, naših sodržavljanov, da so počeli nekaj, kar jim prej ni padlo na pamet: da so začeli skandirati v podporo vojni, za katero je bilo jasno, da bodo v njej umirali tudi sami. Imeli smo priložnost doživeti, kako ob avtoritarnem voditelju izgubi vlogo parlament, kako je sodstvo pripravljeno mižati ob kršenju človekovih pravic in kako novinarji postanejo trobila uradne politike ali vsaj uvedejo samocenzuro. In videli smo tudi, da ljudstvo potrebuje kar nekaj časa, preden spozna, da se je še enkrat v svoji zgodovini dalo zavesti voditelju brez moralnih načel in brez predsodkov.

Na srečo človeštva imajo posamezniki na oblasti lahko tudi zelo pozitivno vlogo: ljudi, ki se nepomirljivo sovražijo, lahko privedejo k spravi. Morda je Nelson Mandela najboljši primer takega voditelja v vsem minulem stoletju. Mandela je do svojega dvainsedemdesetega leta živel v državi, kjer je bela manjšina zatirala večinsko črnsko prebivalstvo, mu odrekala splošno volilno pravico in druge človekove pravice, jih na tisoče pobila in s svojo politiko rasnega ločevanja in izkoriščanjem zakrivila sto tisoče smrti zaradi bede, lakote in bolezni. Poleg tega je imel še svoj osebni razlog za sovraštvo belcev: sedemindvajset let zapora, iz katerega je dobesedno odkorakal na predsedniški položaj. Našel je državo, katere državljani so bili med seboj razdvojeni bolj kot kjer koli drugje na svetu in ki je bila globoko nepravična tudi v ekonomskem pogledu. Mandela bi lahko trpljenje črnskega prebivalstva in lastno trpljenje pretvoril v maščevanje nad nekdanjimi belimi zatiralci; za kaj takega bi imel velikansko podporo. Ugledni črnski pravniki so pisali, da bi bila takojšnja vzpostavitev prava in spoštovanja človekovih pravic dobesedno perverzna, saj sta demokracija in pravna država orožje bogatih proti revnim in bi utrdili obstoječo ekonomsko neenakost med državljani. Najprej revolucija in prerazdelitev bogastva, šele nato pravna država, je bilo geslo mnogih. Nekateri so zagovarjali odpravo zasebne lastnine. Opazovalci so bili prepričani, da bo prišlo do pokolov belega prebivalstva in državljanske vojne, kjer bi za spremembo vlogo žrtev igrali belci. Vsem tem napovedim navkljub je Mandela dosegel spravo med ljudmi, ki so manj kot pred desetletjem videli rešitev problema samo v popolnem uničenju nasprotne strani. Prebral sem kup Mandelovih govorov: v nobenem ni niti z besedico prilival olja na ogenj obstoječega sovraštva, nenehno je poudarjal, da je dobre ljudi mogoče najti v vsaki človeški skupnosti in da je edina perspektiva za Južno Afriko skupno življenje črnskega in belskega prebivalstva. Mnogi danes pravijo, da je bila sprava pravi čudež in da je zanj v največji meri zaslužen prav Mandela. O tem, da bi se ob drugačnem voditelju dogodki lahko zasukali povsem drugače, ne gre dvomiti: na črni celini nenehno divjajo plemenske, rasne in državljanske vojne.

Janša in Mandela imata kratek, a pomemben del življenjske poti enak: pot iz zapora na oblast, ki je zamenjala tisto, ki ju je pahnila v zapor. Obema je tudi skupno, da sta z zaporom prišla iz anonimnosti in pridobila velik ugled med ljudmi – pa čeprav se zapor prvega meri v mesecih, drugega pa v desetletjih. Od tu naprej podobnosti ni več; gandijevsko pomirjujoči Mandela in maščevalni Janša sta izbrala povsem različno pot. Janša ni našel tragično sprtega naroda, ki bi ga moral spraviti; prav nasprotno, on je tisti, ki skuša dopovedati nesprtim državljanom, da so sprti med seboj. Tragično zgodbo starih staršev mu je vsaj deloma uspelo spremeniti v spor med nič hudega slutečimi vnuki. V nasprotju z Mandelo ne misli, da je v vsaki človeški skupnosti mogoče najti dobre in slabe ljudi in da je vsakogar posebej treba ocenjevati po njegovih dejanjih, temveč slabe išče med svojimi nasprotniki, pri svojih somišljenikih pa zagovarja celo kršitve človekovih pravic, seveda le do takrat, dokler se mu ne postavijo po robu. Janševo kadrovsko ravnanje je plazeča se lustracija, ki se ne ustavlja na mejah antikomunizma, temveč na meji med oblastjo in opozicijo. Janša dokazuje, da je resno mislil s svojo napovedjo labodjega speva novinarjev; ne ustavlja se niti pred tistimi, ki so zanj zastavili svoja peresa in svojo varnost, ko je bil politični zapornik. Mandela je dokazal, da je bil odveč strah belske manjšine, ko je prevzel oblast kot prvi črni predsednik. Janša zbuja vtis, da je zadovoljen, če se ga nasprotniki bojijo. Kako bi Janša ravnal na Mandelovem mestu?