Zdravstveno zavarovanje več kot polovice Američanov temelji na premijah, ki jih plačujejo delodajalci več kot tisoč zasebnim zavarovalnicam, zavarovanje revnih in starih ljudi pa zagotavlja država. Kar petnajst odstotkov ljudi je nezavarovanih – bodisi ker ne premorejo denarja za zavarovanje, pa niso dovolj revni ali stari za državno zavarovanje, ali pa menijo, da so tako zdravi, da lahko tvegajo. Kot če si ne zavaruješ avta. Med ameriškimi strokovnjaki narašča spoznanje, da je tak način financiranja v slehernem oziru globoko in nepopravljivo zanič. Nihče več ne upa trditi, da je sistem za gospodarstvo cenejši kot javni – to slednje trdijo samo še nekateri naši zaslepljeni ekonomisti, medtem ko ameriško gospodarstvo vse bolj vzdihuje zaradi visokih premij in njihovega vpliva na visoke cene ameriških izdelkov (ni izključeno, da bodo prav delodajalci tisti, ki bodo slej ko prej zahtevali univerzalno javno zavarovanje). Pač pa se zagovorniki ameriške poti kot rešilne bilke oklepajo trditve, da ima Amerika po zaslugi svojega načina financiranja vsaj najbolj kakovostne zdravstvene storitve na svetu. Tudi to ne drži, kar dokazuje že njihova soseda Kanada, ki s svojim javnim zdravstvenim sistemom zagotavlja pravično dostopnost do zdravstvenega varstva vsem državljanom, stroški na glavo prebivalca so za 40 odstotkov manjši, izidi zdravljenja pa enaki ali boljši kot v ZDA (tudi če ne upoštevamo nezavarovanih Američanov, med katerimi je umrljivost kar dvakrat večja kot med zavarovanimi).
V sistemu, ki temelji na množici zavarovalnic in zasebnih izvajalcev, niče ni poklican, da bi varoval javni interes. Zato se nekatere zdravstvene storitve, ki jih drugod načrtuje in zagotavlja država, izvajajo zelo pomanjkljivo. Precepljenost prebivalstva je slaba, prav tako preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni. Slabo varstvo žena v nosečnosti je eden od razlogov, da ima Amerika kot razvita država nesprejemljivo visoko umrljivost novorojenčkov – skoraj dvakrat večjo kot Slovenija. Tako kot zasebni zobozdravniki, ki raje izruvajajo zob in ga nadomestijo s porcelanastim, kot da bi ga zdravili, se tudi zdravniki ozirajo predvsem po bolnikih, ki jim lahko zaračunavajo najrazličnejše storitve. Prevladuje kult zdravljenja.
Tudi kakovost zdravljenja, na katero so Američani tako ponosni, je neredko vprašljiva. Veliko zdravljenja je nepotrebnega. Ko so pred desetletjem ali dvema so v nekem odročnem koncu Združenih držav odkrili, da se je število operacij žolčnih kamnov v enem letu povečalo za sedemkrat, vzroka niso iskali dolgo: na deželi sta se naselila dva kirurga in v kratkem času zvabila pod nož vse, ki so jim kdajkoli našli žolčne kamne, pa čeprav jim niso delali težav in čeprav jim operacija ni bila potrebna.
Zasebniki se trudijo, da imajo veliko opreme, ker jim prinaša denar za preiskave, zato je na primer mamografskih aparatov bistveno preveč. To pa ni sprožilo konkurence in zbijanja cen; mamografi so premalo izkoriščeni, cena preiskave se je podvojila in precej Američank se ne odloči zanjo. Paradoks je osupljiv: ker je preveč mamografov, je premalo zgodnjega odkrivanja raka na dojki.
Zdravniki, ki imajo v lasti diagnostično opremo, napotujejo na »svojo« preiskavo štirikrat pogosteje kot tisti, ki nimajo lastniških interesov. To ne velja samo za Ameriko: tudi v naših zasebnih diagnostičnih centrih priporočajo kontrolne preglede bistveno pogosteje, kot predvidevajo strokovne smernice.
Zasebni zdravniki se lotijo tudi posegov, ki jih ne opravljajo pogosto, pa čeprav v takih okoliščinah nimajo dovolj izkušenj in so zapleti pogostejši. Odstranjevanje aterosklerotičnih oblog na vratnih arterijah je eden od takih kirurških posegov. Med zdravniki v Ameriki, ki ta poseg opravljajo, je kar četrtina takih, ki ga izvršijo le enkrat na leto, tri četrtine pa manj kot štirikrat. Želja po zaslužku je večja kot skrb za varnost bolnikov.
Hkrati mrgoli primerov odklanjanja pomoči tistim ki niso zavarovani ali pa nimajo dovolj dobrega zavarovanja, diskriminacije, neenakosti, slabe geografske porazdelitve in prekinjanja zdravstvenega varstva, ko delavec zamenja delodajalca, ki mu ne nudi zavarovanja.
Trg zdravstvenih storitev ni pravi trg, ki bi ga določala ponudba in povpraševanje, saj o obojem odloča zdravnik. Zavarovalnice kot posredniki med bolnikom in zdravnikom so neuspešne pri zmanjševanju stroškov, pa tudi trudijo se ne preveč, saj se bojijo, da jih bo zavarovanec zapustil, če mu ne bodo priznale vseh načinov zdravljenja. Zato raje tekmujejo med seboj, kaj vse so pripravljene plačati svojim klientom, in dražijo premije. Krog je zaključen: polovica razlike v stroških zdravstvenega varstva med ZDA in Kanado gre na račun administrativnih stroškov in dobičkov zavarovalnic, druga polovica pa omogoča velike zaslužke zdravnikov. Črne napovedi govorijo, da bo že čez pet let ameriški zdravstveni sistem pogoltnil petino BDP, kar je dvakrat več kot v državah, kjer prevladuje javno financiranje.
Najuglednejše ameriške strokovne revije s področja zdravstva in zdravstvene ekonomike objavljajo pozive strokovnjakov, da je potrebna popolna reforma financiranja. Skoraj enotni so si v tem, da je potrebno uvesti univerzalno dostopnost vseh državljanov do vseh potrebnih zdravstvenih storitev, razlikujejo pa se pri predlogih o načinu financiranja: nekateri zagovarjajo obvezno zavarovanje, drugi financiranje iz državnega proračuna s pomočjo davka na dodano vrednost. Samo po sebi je umevno, da bi taka sprememba povzročila propad večine današnjih zavarovalnic. Zaradi milijard dolarjev, ki se pretakajo skozi te ustanove, in njihovega velikega vpliva se nekateri bojijo, da bo spremembe mogoče uvesti šele takrat, ko bo kriza res velika, vendar ne dvomijo več, da bo do njih prišlo.
In zakaj o tem pišem? Ker v naši deželi naraščajo pritiski, da bi zmanjšali obseg pravic iz obveznega zavarovanja in povečali obseg prostovoljnega zavarovanja. Namesto da posnemamo propadajoč sistem in rušimo tisto, kar nam omogoča, da imamo z mnogo manj denarja enako dobro (ali slabo) zdravstvo, kot ga imajo Američani, raje počakajmo, da bo Amerika uvedla naš način financiranja zdravstva – takrat bo prilika, da se bomo drug od drugega veliko učili.