Franc Heber je specialist splošne medicine in opravlja svoj poklic že več kot štirideset let. Za svoje bolnike skrbi tako, kot so počele generacije zdravnikov pred njim: od mladih nog do smrti. Čisto na začetku svoje kariere je celo pomagal roditi ženskam iz svojega kraja, še danes pa opravlja ginekološke preglede žensk in jih spremlja v času nosečnosti, zašije pa tudi manjšo rano ali odstrani tujek iz očesa.
Po marsičem odstopa od večine splošnih zdravnikov, zlasti v mestih, ki svoje bolnike raje prej kot pozneje napotijo k različnim specialistom. Ti zdravniki vam bodo na vprašanje, zakaj to počno, odgovorili, da to od njih zahtevajo bolniki. To je samo napol res: samozavesten zdravnik bi moral preveč zahtevnemu bolniku znati razložiti, da čisto vsak, še tako banalen problem ne potrebuje napotitve k specialistu. Vendar se je samozavest splošnih zdravnikov zadnja desetletja zelo zmanjšala: razvoj medicine je celo nekatere mnenjske voditelje v zdravstvu začel nagibati k mnenju, da bo poklic splošnega zdravnika izumrl. Spominjam se, kako sem pred desetletji v polemiki s svojim mnogo starejšim učiteljem izpadel staromodno, ker nisem soglašal z njegovim prepričanjem, da bodo bolniki v prihodnosti hodili naravnost k specialistom za posamezne organe. Izobraževanja splošnih zdravnikov, ki so ga seveda vodili specialisti iz bolnišnic, so v tistem času marsikdaj izpadla bolj kot prikazovanje vsemogočnosti bolnišnične medicine in nemoči splošnih in drugih zdravnikov v primarnem zdravstvenem varstvu. Dilema, za katero se je že zarisoval odgovor, se je glasila: zakaj bi izgubljali čas z obiski pri nekom, ki ve nekaj malega o vseh področjih medicine, o nobenem pa dovolj, namesto da bi takoj obiskali ožje usmerjenega strokovnjaka?
Vendar se pritisk ni ustavil zgolj pri splošnih zdravnikih, prenesel se je tudi na sekundarno raven. Novo vprašanje se je glasilo: ali »splošni« internist, ki se ukvarja z boleznimi vseh notranjih organov, res ve dovolj tako o srcu kot o jetrih, o ledvicah enako kot o pljučih? Ali ne bi bilo bolje, da bi bolnik s srčnimi težavami odšel kar naravnost k specialistu za srčne bolezni? Pa tudi tu se razmislek ne konča: vsak »splošni« kardiolog se ne ukvarja z vsemi področji kardiologije; morda bi bilo bolje, da bi bolnik, ki čuti neredno utripanje srca, odšel naravnost k tistemu strokovnjaku, ki se ukvarja z motnjami srčnega ritma?
Najbrž se ne motim preveč, če rečem, da vsako leto vsaj kakih sto tisoč Slovencev začuti, da jim srce tu in tam neredno poskakuje, in pomisli, da bi bilo o tem dobro povprašati zdravnika. Katerega? Ambulant, v katerih se ukvarjajo z motnjami srčnega ritma, je manj kot prstov na eni roki, kardioloških ambulant manj kot petdeset, ambulant splošnih in družinskih zdravnikov v primarnem zdravstvenem varstvu pa več kot tisoč. Pa ne gre zgolj za vprašanje številke: vzroki za motnje srčnega ritma ne tičijo zgolj v srcu, lahko jih povzročajo tudi drugi organi, lahko izvirajo tudi v duševnosti. Kako naj se ozko usmerjeni specialist, ki se je dolgo usposabljal, da opravlja zahtevne preiskave z dragocenimi aparati, zatopi z bolnikom v pogovor o njegovih duševnih ali socialnih stiskah, ki so mu morda povzročile nemir v prsnem košu?
V vseh resnih mednarodnih razpravah prevladuje prepričanje, da se bo ne le ohranila, temveč celo okrepila vloga zdravnika, ki prestreže bolnika ob njegovem vstopu v zdravstveni sistem, usmerja preiskave, se posvetuje z različnimi specialisti in na koncu izvaja ali koordinira zdravljenje. To je zdravnik, ki ga pri nas imenujemo izbrani osebni zdravnik. Na njegovem situ bo tudi v prihodnosti morala ostati večina vseh zdravstvenih problemov, manjšina zahtevnejših primerov pa bo zato skozi vse drobnejša sita različnih specialistov celo hitreje razrešena. Večina si je edina, da je taka organizacija ne le ekonomsko, temveč tudi strokovno bolj učinkovita. Zastavlja pa se vprašanje, kakšna oblika izobrazbe je najbolj primerna za takega zdravnika. Če naj bi izbrani osebni zdravnik obravnaval vse, ki potrebujejo pomoč, mora biti njegovo znanje kar najbolj splošno. Takšna sta specialista splošne in družinske medicine, za otroke pa tudi pediater. V Sloveniji smo se odločili tudi za osebnega ginekologa, ki pa ne skrbi več za celovito zdravje žensk, temveč za njegov del: za reproduktivno zdravje. Zato tudi ženske potrebujejo še izbranega osebnega zdravnika. Taka rešitev je prej izjema kot pravilo: v številnih, tudi razvitih deželah je reproduktivno zdravje na primarni ravni domena splošnih in družinskih zdravnikov. Naša rešitev predstavlja po večinskem mnenju stroke in uporabnic veliko prednosti in le malo slabosti, zato ni nobenega razloga, da bi ta razvoj spremenili.
Vendar so zato ginekološki pregledi pri splošnem zdravniku postali za nekatere sporni in dr. Heber se je ob koncu svoje kariere znašel v središču afere. Površni bralci so lahko dobili vtis, da se je proglasil za ginekologa, čeprav ima »samo« specializacijo splošne medicine. Včasih je zazvenelo, da ravna enako nesprejemljivo kot tisti vodilni delavec pri železnici, ki je menda ponaredil fakultetno diplomo. Skratka, če že ne lažni zdravnik, pa vsaj lažni ginekolog.
Očitek dr. Hebru je iz trte izvit. Enako bi mu lahko očitali, da se izdaja za travmatologa, ker včasih zašije rano, ali urologa, ker moškim otipava prostato, ali internista, ker postavi diagnozo in zdravi pljučnico. Ali za nevrologa, dermatologa, psihiatra in tako naprej. Če bi mu vsaka ožja specialnost prepovedala, da opravlja tiste obravnave, ki sodijo na »njeno« področje, ne bi smel početi ničesar več. Niti on niti drugi splošni zdravniki. Na srečo mu za zdaj še noben zakon tega ne prepoveduje.
Dejstvo, da imajo ženske pravico, da izberejo osebnega ginekologa, namreč ne pomeni, da si ga morajo izbrati, in tudi ne, da vsi preostali zdravniki posameznih preiskav s tega področja ne smejo opravljati, seveda na željo in ob soglasju ženske. Res pa je, da takih zdravnikov skoraj ni več, saj je velika večina žensk izbrala ginekologe, zato poslednji Mohikanec te usmeritve v ničemer ne ogroža.
Prav pa bi bilo, da dejavnost izbranih zdravnikov še naprej ne bi razpadala.