Različica stare zgodbe o Židu, napisana za slovenskega državljana, bi se lahko glasila takole: ko so samskim ženskam prepovedali, da bi lahko imele otroka s pomočjo umetne oploditve, jih je podprl na referendumu; ko so rekli, da so istospolno usmerjeni ljudje bolniki, ki potrebujejo zdravljenje, se z njimi sicer ni strinjal, vendar se ni oglasil, ker gejev tudi sam ne mara; ko so romske otroke ločili od drugih otrok, so se mu sicer zasmilili, vendar se ni oglasil, saj tudi on ne bi maral imeti Roma za soseda; ko so izjavili, da ne bi pili kave z zamorcem in so povabili izbrisane na ples z mitraljezom, se mu je to zdela neokusna šala, vendar se ni oglasil, saj je neizbrisan belec; zdaj, ko so se lotili njega, ker ni poročen in ne hodi k maši, pa se ne more več oglasiti, ker so mediji v njihovih rokah in njegovega mnenja ne marajo objaviti.

Nestrpnosti je veliko vrst, eno takih doživlja Aleš vse življenje. Na svet je prišel več dni prepozno: menda je porodničar, ki je skrbel za njegovo mamo, odšel na dopust, drugi pa so slabo prebrali njene podatke; ko so odkrili, da gre za prenošenost in da se otrok namesto v plodni vodi koplje v gnoju, so s kleščnim porodom reševali življenje materi, ob tem pa je prišlo do poškodbe otrokove lobanje in Aleš je nekaj tednov nihal med življenjem in smrtjo. Do tretjega leta ni spregovoril niti besede in tudi potem, ko se je oglasil s prvimi zlogi, so napovedovali, da ne bo nikoli govoril. Z neskončnim potrpljenjem so to zanikali logopedi in starši: danes Aleš govori razločno, vendar počasi; slej ko prej vzbudi v sogovorniku občutek, da mu jemlje čas. Alešu je le redko dano, da pove nekaj zaporednih stavkov, ne da bi ga prekinili; tudi sam se v pogovoru z njim opominjam, naj ne bom nestrpen.

Spoznal sem ga, ko je končeval srednjo šolo; za njim so bila leta borbe z neprijazno okolico, ki ga je poskušala izločiti iz običajne v posebno šolo; leta krutih šal vrstnikov in leta posebnega ravnanja odraslih, ki je bilo vselej pretirano – bodisi sočustvujoče in popustljivo ali pa nestrpno in odklonilno. Njegov oče je dolga leta brezposeln, mati pa bolnica, zato je tudi sam poskušal zaslužiti nekaj denarja s priložnostnimi deli; doživljal je, da so mu pri prenašanju pohištva prepuščali najtežje kose in ga hkrati zasmehovali. Iz glavnega mesta je prikolesaril sto kilometrov k meni na deželo, da bi mi postrigel vrtno ograjo; imelo me je, da bi mu dal denar, ne da bi mu naložil delo, vendar sem se zadnji hip domislil, da ne potrebuje usmiljenja, temveč dokaz, da je sam sposoben zaslužiti denar. Nato se je vpisal na višjo šolo in jo tudi končal; postal je inženir. Ko je dobil pripravništvo v veliki ustanovi, mi je njegova mati povedala, da še nikoli ni bil tako srečen. Minili so celo njegovi kratkotrajni izbruhi jeze, ki so se v prejšnjih obdobjih kazali v telesnem nemiru in do katerih so mu njegova vsakodnevna razočaranja dajala vso pravico, vendar jih je okolica vztrajno pripisovala nesrečnim okoliščinam njegovega rojstva.

Pred dvema tednoma se je nenadoma pojavil pri meni. Hudo je, če vidiš moškega pri tridesetih letih v položaju, ko ne more zadrževati solz; jaz običajno reagiram tako, da jih tudi sam ne morem. Povedal mi je, da so mu sporočili, da zanj nimajo službe. V mnenje so zapisali, da je pripravništvo opravljal dobro, ima pa težave pri komuniciranju z ljudmi. Saj sem vseskozi molčal, je rekel. Rekli so mi, da je zame najbolje, če sem neprestano tiho. Vem, zakaj so mu to svetovali: spravljal jih je v nervozo s svojim počasnim govorjenjem. Pa s svojimi vztrajnimi poskusi, da bi drugi ljudje kdaj upoštevali njegovo mnenje. Morda si je celo drznil upati na prijateljstvo. Ali sem jaz kriv, me je vprašal kar nekajkrat, in zazeblo me je do kosti.

Priznajmo si: poseben odnos do drugačnih je nekaj, čemur le redko kdo ubeži. Ta odnos je v najmilejši obliki posebna pozornost, ki ima za posledico, da se mora taka oseba še dodatno potruditi, da vstopi v naš krog. Malo hujša oblika je nelagodje v stikih z drugačnimi ljudmi. Na primer, da vsakdo med nami zna našteti, koga ne bi maral za soseda. Nekateri to svoje nelagodje pojasnjujejo kot plemenito lastnost. Ob pogledu na invalida tako trpim, mi je rekla neka gospa, da ne bi vzdržala, če bi ga morala imeti za sodelavca. In končna oblika je odpor, ki se ob ustrezni zunanji spodbudi lahko spremeni v sovraštvo s posledicami, ki jih je prepolna zgodovina človeštva.

Pred dvema letoma sem imel na obisku ministra za zdravje ene od skandinavskih držav. Med njegovimi sodelavci je gospa srednjih let vzbujala tolikšno pozornost s svojim nenavadnim obnašanjem in telesnimi gibi, da smo si ogledali – kako tipično za nas – njeno funkcijo in ugotovili, da zaseda visok položaj v ministrovem kabinetu. Minister ji je pomagal pri hoji po stopnicah, v pogovoru z njo pa je bil tako naravno potrpežljiv, da tega sploh nisi več mogel imenovati potrpežljivost – tako smo videli njegovo obnašanje mi z našimi mnogo manj strpnimi očmi. Seveda sem pomislil, da je doživela prometno ali drugačno nesrečo, ko je že bila v službi na ministrstvu, vendar sem se tudi tu osmešil sam pred seboj: minister mi je pojasnil, da jo njena drugačnost spremlja od rojstva.

Aleš je brezposeln in prijavljen na borzi dela. Njegove možnosti, da bi sam skrbel zase, so zelo majhne; prej ga bo doletelo, da mu bodo davkoplačevalci plačali vegetiranje na robu družbe, kot da bi mu dovolili, da tudi sam postane davkoplačevalec.

Vsaj na kratek rok ni mogoče storiti veliko, da bi ljudje postali bolj strpni do drugačnih. Vsak posameznik ima celo pravico, da mu nekdo ni všeč. Lahko bi rekli, da pojem strpnosti vključuje tudi strpnost do nestrpnosti, kadar je ta spravljena v nestrpneževo lobanjo. Kadar pa se kaže v javnem omalovaževanju in omejevanju pravic drugačnih, je zadnji trenutek za klic: zakaj vendar smo strpni do nestrpnih? Sicer se nam bo zgodilo, da bo nekdo potrkal tudi na naša vrata in povedal, da smo drugačni od večine.