Še danes se spominjam tistega neopisljivega občutka sreče, ganjenosti in vznesenosti, ki me je preplavil takrat, ko sem prvič nekomu rešil življenje. Lahko da mi je to uspelo že prej, vendar ni bilo tako dramatično opazno; povsem mogoče je, da rešiš življenje tudi bolniku s hudo pljučnico, vendar čisto nedvoumnega dokaza o tem le nimaš. Z malo sreče bi se bolnik lahko izmazal tudi brez zdravniške pomoči. V primeru, ki ga imam v mislih, pa se mi je dozdevala moja vloga odločilna. Bil sem dežurni in edini zdravnik v bolnišnici, bolniku se je sredi noči zaustavilo srce zaradi migetanja prekatov, defibrilator, ki lahko odpravi to motnjo, pa smo dobili šele nekaj tednov pred tem. Ko se je s pomočjo električnega šoka kaotičen zapis srčnega delovanja na ekranu spremenil v normalni ritem, bolnik pa se je prebudil iz predsmrtne nezavesti in izgovoril prve besede, je nastopil tisti občutek, zaradi katerega je moj poklic najlepši na svetu.

Čez dva dni je bolnik ponovno zapadel v fibrilacijo, takrat ga je v življenje povrnil drug zdravnik. Počutil sem se kot skakalec, ki mu je uspel rekorden polet, pa je že čez pet minut nekdo skočil enako daleč. Ampak če ne bi bilo prvega uspeha, mu ne bi mogel slediti drugi, in če ne bi bilo drugega, bi bil prvi brez pomena. Nato je bolnik čez kak teden umrl; njegovo opešano srce se ni zmoglo več odzvati na vzpodbude sodobnih naprav in zdravil. Počutil sem se oropanega; moj uspeh se je razblinil kakor milni mehurček. Prijatelj, ki sem mu prejšnje dni na videz zadržano, v resnici pa prekipevajoč od ponosa razlagal svoj uspeh pri oživljanju, je z malo sarkazma pripomnil: »Operacija uspela, bolnik umrl.« V naslednjih mesecih in letih sem še velikokrat sodeloval pri oživljanju bolnikov, od katerih nekateri živijo še danes, vendar me je prvi dogodek naučil, da je treba na uspešnost zdravljenja gledati skozi potek časa. Ali bolnik preživi prvi mesec po hudi bolezni? Ali prvo leto? Koliko let? In najmanj enako pomembno: ali je to življenje življenja vredno?

Primer, ki sem ga opisal na začetku, bi v nepošteni statistiki lahko šteli za dve uspešni oživljanji. Kadar ne obstaja sistematično zbiranje in analiziranje rezultatov zdravljenja, lahko vsak berač hvali svojo malho. Zato se nenehno dogaja, da se določeni načini zdravljenja na podlagi zelo nepopolnih rezultatov razglašajo za zelo uspešne, čez čas pa se čisto na tiho umaknejo. Pred leti se je nekaj časa dozdevalo, da bo kirurško zdravljenje zoženih koronarnih žil izrinilo vse druge metode. Ponekod, zlasti v ZDA, kjer zdravniki težijo k dragim postopkom zdravljenja tudi zaradi zasebnega interesa, je prišlo do prave poplave operacij. Nato se je izkazalo, da je potek bolezni v številnih primerih enak ali celo boljši brez operacije, zato so te danes namenjene precej manjšim skupinam bolnikov, ki pa so dobro izbrani in imajo od njih večjo korist. Današnji rezultati kirurškega zdravljenja so zato bistveno boljši kot v časih nekritičnega pretiravanja.

Najnovejšo študijo o tem, kaj je v zadnjih desetletjih prispevalo k boljšemu preživetju bolnikov z boleznijo srčnih žil, je Unal letos objavil v reviji American Journal of Public Health. Med letoma 1981 in 2000 se je v dobršnem delu Velike Britanije (Angliji in Walesu) izboljšalo preživetje teh bolnikov za več kot 50 odstotkov, kar pomeni, da na leto umre skoraj sedemdeset tisoč ljudi manj. Skoraj 60 odstotkov preprečenih smrti gre pripisati bolj zdravemu načinu življenja ljudi, ki še niso zboleli, in to predvsem zmanjšanju kajenja, nekaj pa tudi zniževanju holesterola in krvnega tlaka. Pri preostalih 40 odstotkih preprečenih smrti gre četrtina ponovno na račun bolj zdravega življenja ljudi, ki so že zboleli, pri polovici pa gre zasluga zdravljenju krvnega tlaka in srčnega popuščanja z zdravili. Srčna kirurgija in katetrsko širjenje srčnih žil sta k zmanjšanju umrljivosti prispevala 4 odstotke, pri čemer imata največji uspeh v kroničnem obdobju bolezni, medtem ko neposredno po srčnem infarktu prispevata komaj drobec. Tudi uveljavljanje metod oživljanja v bolnišnici in zunaj nje prispeva 4 odstotke k zmanjšanju umrljivosti.

Pomemben je podatek, da je skoraj osem tisoč ljudi več kot pred dvajsetimi leti umrlo zaradi nekaterih dejavnikov tveganja, ki so se poslabšali: debelost, sladkorna bolezen in telesna neaktivnost. Skupaj z dejavniki, kjer je bil uspeh zelo skromen (zniževanje holesterola in kajenja), obstaja torej še velika rezerva pri nadaljnjem zmanjševanju umrljivosti s pomočjo obvladovanja dejavnikov tveganja. Avtorji tudi opozarjajo, da je storjenega veliko premalo, da bi bolniki upoštevali navodila za zdravljenje (pri čemer verjetno ne mislijo samo na jemanje zdravil). Če bi se jih držalo vsaj 80 odstotkov bolnikov, bi na leto umrlo še 30.000 bolnikov manj.

Majhen prispevek kirurških in drugih invazivnih posegov, ki ga potrjujejo tudi podobne ameriške raziskave, pomeni po mnenju avtorjev razočaranje zlasti zaradi orjaških finančnih in političnih sredstev, ki jih vlagajo v te načine zdravljenja.

Seveda je treba upoštevati, da so invazivni postopki namenjeni razmeroma majhni skupini najtežjih bolnikov, medtem ko se druge metode lahko uporabljajo na mnogo večjih skupinah, nekatere celo na vsem prebivalstvu. Tudi zato je njihov prispevek bistveno večji. Vendar je očitno, da je tudi pri ljudeh, ki so že zboleli za zožitvijo srčnih žil, prispevek zdravega načina življenja in rednega zdravljenja z zdravili bistveno večji kot enkratni invazivni posegi, zato je dolžnost zdravnikov, da več kot doslej prispevajo tudi na tem področju. Raziskava, ki sem jo opisal, bralcem sporoča naslednje: ne zanašajte se na to, da vas bo rešila vsemogočna medicina in da vam samim ni treba storiti ničesar. Če boste živeli zdravo, si boste podaljšali življenje vsaj za štirikrat dlje kot vsi načini zdravljenja skupaj. Če zbolite, se vsaj takrat poučite o zdravem načinu življenja in o najboljših načinih zdravljenja z zdravili. V takem primeru bo število tistih, ki bodo potrebovali kirurške in druge invazivne posege, lahko manjše, njihova korist pa bistveno večja.

Pa tudi v primeru operacije boste njeno korist zadržali daljši čas samo v primeru, če boste še naprej upoštevali navodila svojih zdravnikov. Če vam jih ne dajo, jih zahtevajte.