Sosedin sin, ki hodi v peti razred, je izjavil, da v šoli že nekaj časa ne pije mleka. Upira se mu, ker je premastno. Doma sicer štirje člani družine popijejo dva litra mleka in liter jogurta na dan. Soseda je šele v srednjih tridesetih letih, vendar ji je jasno, da se je že zdaj treba boriti z osteoporozo, ki jo bo zanesljivo napadla v menopavzi: njeno staro mamo je zmanjšala za petnajst centimetrov, preden si je zlomila kolk in je zdaj skoraj nepomična; pri njeni materi, ki je pravkar zakorakala v klimakterij, pa so tudi že odkrili občutno pomanjkanje kalcija v kosteh. Soseda ve, da z malo sreče zaradi osteoporoze ne bo umrla, česar pa ne more reči za aterosklerozo: v širši rodbini so imeli že dva primera infarkta. Mleko torej potrebuje, vendar se mora izogibati maščobe v njem.

Če bi sosedina družina pila polnomastno mleko, bi z njim v enem letu pojedla tudi dobrih trideset kilogramov masla. Nov standard, ki smo ga morali uvesti zaradi poenotenja s standardi Evropske unije, je maščobe v polnomastnem mleku zvišal s 3,2 na 3,5 odstotka in bi njeni družini dodal še tri kilograme masla na leto – seveda pod pogojem, da bi uživali polnomastno mleko. Kar pa na srečo že dolgo ne počno. Z mlekom, ki vsebuje pol odstotka maščob, zaužijejo namesto 35 kg masla le 5 kg masla na leto. Soseda se sprašuje, zakaj mlekarne ne ponudijo povsem posnetega mleka, ki ga v nekaterih državah, na primer na Finskem, uživa že več kot petina prebivalcev.

Seveda lahko odgovor mlekarn predvidimo: za tako mleko ne bi bilo zanimanja. Celo delno posneto mleko gre slabše v promet kot polnomastno mleko, ki ga še vedno uživa 70 odstotkov Slovencev. Za primerjavo: na Finskem komaj dober odstotek. Ob približno 200 litrih mleka na leto, kolikor ga popije ali poje v mlečnih izdelkih povprečni Slovenec, poje z njim še 7 kg masla in večini tega bi se lahko izognil, če bi užival posneto mleko.

Evropska kmetijska politika je povsem zgrešena. Kar se tiče mleka, se s subvencijami, kvotami in izvoznimi spodbudami bori za ohranitev današnje prevelike pridelave mleka. Ker ljudje vse bolj posegajo po posnetem mleku, nastajajo orjaški presežki masla, ki ga po polovični ceni prodajajo živilski industriji, ta pa ga ljudem vrača na krožnik v obliki skritih maščob v najrazličnejših prehrambnih izdelkih. Vse je treba pojesti. Pa ne samo mlečne maščobe, tudi druge živalske maščobe, zato bo meso kmalu cenejše kot kruh. Postali bomo mesojedci in bomo zelenjavo, ki je že danes pojemo pol premalo, uživali le še kot začimbo. Njene cene so namreč tako visoke, da se ljudje z majhnimi dohodki raje najedo mesa. Nič zato, če so naši otroci vse bolj debeli in če se bodo tudi na naših ulicah začeli pojavljati tisti skrajni debeluhi, ki smo jih doslej poznali samo iz ameriških oddaj v živo. Evropskih politikov ne premaknejo niti stroški zdravljenja in prezgodnjih smrti zaradi srčnih in žilnih bolezni: navsezadnje večina ljudi umre za kakšno boleznijo in se stroškom tako ali tako ni mogoče izogniti. Podaljševanje življenjske dobe pa že tako ogroža pokojninske blagajne.

Marsikdo bo rekel, da nihče od ljudi ne zahteva, naj pijejo polnomastno mleko. To je stvar izbire. Pa ni čisto tako. Subvencije so večje za polnomastno mleko in zato je cena tega mleka nižja kot cena posnetega mleka. Že nekaj časa si razbijam glavo, kako je to mogoče, saj je mogoče z maslom, ki ostane pri posnemanju mleka, dodatno zaslužiti. Verjetno se ga je vse težje iznebiti. Če ga ni mogoče prodati, postane maslo ekološki problem. Zakaj ga ne podarijo tistim, ki na nekaterih koncih sveta umirajo od lakote, presega mojo pamet, gotovo pa bi to znal utemeljiti kak novodobni ekonomist. Najbrž ga tudi ni mogoče odložiti na zbirališča odpadkov in se ga ne da uporabiti kot gorivo – na primer v toplarnah. Čeprav o tem slednjem nisem prepričan. Verjetneje se s to idejo ne ukvarjajo, ker je enostavneje zalučati presežke maščob na tista odlagališča, kjer jih nihče ne preganja: v naše žile. To je to, pivci polnomastnega mleka: z nekaj tolarji vas plačujejo, da vas lahko uporabljajo kot kante za odpadke.

Sosedov sin ni edini, ki se mu neposneto mleko zdi premastno. Tak občutek dobijo domala vsi, ko nekaj časa pijejo posneto mleko. Pivci polnomastnega mleka trdijo nasprotno: zanje je posneto mleko kot voda. Če bi že hoteli, pravijo nekateri, bi sami lahko naredili posneto mleko tako, da bi ga razredčili z vodo. To ni res: v posnetem mleku so odstranjene samo maščobe, vse drugo pa ostane v nespremenjeni količini.

Mnogim se tudi zdi, da se z maščobami borimo na napačnem koncu, če začnemo pri mleku. Tistih nekaj gramov v kozarcu mleka vendar ni nič v primerjavi z dekagrami pri mesu, slanini, šunki, maslu in mastnih sirih. Sklepanje ni pravilno: te hrane – z redkimi izjemami – ne pojemo dvesto kilogramov na leto, kolikor popijemo mleka, zato v skupni količini maščob, ki jih pojemo, predstavlja maščoba iz mleka zelo pomemben delež. Naj ponovim: sedem kilogramov masla na leto. Predvsem pa gre za maščobe, ki se jim najlaže odpovemo. Ne poznam nikogar, ki bi trdil, da trpi, ker je prešel na posneto mleko. Pri drugi hrani so naša poželenja na mnogo večji preizkušnji, hkrati pa se ji moramo odpovedati ali jo znatno omejiti, saj načinov, da bi naredili meso nemastno, še ni.

Ministrstvo za zdravje je lani priporočilo ravnateljem osnovnih šol, naj za šolske malice kljub nekaj višji ceni kupujejo posneto mleko. Koliko bodo to priporočilo upoštevali, se bo kmalu izkazalo. Na šoli, ki jo obiskuje sosedin sin, ga niso. Zanesljivo bo pomagalo, če bodo takšno mleko zahtevali tudi starši. Dejstvo, da nam je Evropska unija še bolj zamastila mleko, bi moralo vsem pomeniti prelomni dogodek za odločitev, da preidejo na posneto mleko. Čim bolj posneto, tem bolje. Bolje in ceneje, da plačujemo nekaj tolarjev več za posneto mleko, kot da naše žile postanejo odlagališče za neprodano maslo.