Nedavno so se – ne prvič – razširile trditve, da se možnosti zdravljenja za srčne bolnike slabšajo. Tega pesimizma niso širili le tisti, ki iz tega kujejo politični kapital, temveč tudi zdravniki, ki zdravijo te bolnike. Na koncu je v zraku obviselo mnenje, da je krajše čakanje na operacije, do katerega je prišlo v zadnjih dveh letih, zgolj navidezno, ker zdaj bolniki čakajo na rentgensko preiskavo srca, to je eno postajo pred samo operacijo.

Statistika govori drugače. Prezgodnja umrljivost za srčnimi boleznimi se je v zadnjih štirih letih zmanjšala za dvanajst odstotkov. Med letoma 2000 in 2004 se je podvojilo skupno število operacij in polkirurških načinov širjenja srčnih žil, pa tudi število rentgenskih preiskav. Pred tednom dni predstavljena analiza petih slovenskih bolnišnic je pokazala, da kar polovico bolnikov s srčnim infarktom zdravijo s katetrskim širjenjem zamašene žile in vstavljanjem žilnih opornic, kar je izvrsten podatek. V tako kratkem času se število bolnikov seveda ni moglo podvojiti, pač pa so se namnožile indikacije za te načine zdravljenja. Več posegov, za katere je potrebna rentgenska oprema, ustvarja gnečo pred temi oddelki, vendar ostaja kljub temu dejstvo, da se danes z invazivnimi metodami zdravi dvakrat več srčnih bolnikov kot pred štirimi leti.

Že, že, bo rekel nepristranski opazovalec, vendar ljudje še vedno čakajo, zato je potrebno še bolj povečati število teh posegov. In res se pojavljajo zahteve, da morajo imeti ustrezno rentgensko opremo vse bolnišnice, ki zdravijo bolnike s srčnim infarktom. Morda bo raziskava, ki je bila objavljena v letošnjem januarju, te zahteve nekoliko umirila. Pri analizi trideset tisoč bolnikov s srčnim infarktom iz štirinajstih evropskih držav se je izkazalo, da so bili izidi zdravljenja v bolnišnicah, ki so bile brez opreme za katetrsko širjenje srčnih žil, povsem enaki kot v bolnišnicah, ki so bile ustrezno opremljene. Ali naj to pomeni, da katetri in opornice v času svežega infarkta sploh ne koristijo? Raziskava take trditve ne omogoča, vsekakor pa kaže, da je njihova korist razmeroma majhna in da bo potrebno med bolniki z infarktom poiskati ožjo skupino, ki jim to zdravljenje najbolj koristi.

Pa še nekaj je. Srčne žile niso zožene samo na enem ali na omejenem številu mest, temveč na mnogih mestih – med njimi prevladujejo taka, kamor kateter sploh ne seže. Zdravljenje zato ne more biti omejeno zgolj na mehansko širjenje dostopnih zožitev, temveč mora zajeti številne druge ukrepe, ki jih je medicinska znanost sprejela kot koristne. Gre za nekatera zdravila, ki jih morajo taki bolniki redno jemati za zniževanje previsokega krvnega tlaka in krvnega holesterola, za vzdrževanje normalne teže, za zdravo prehrano, redno telesno aktivnost in nekadilstvo. Na tem področju so razmere tako v Sloveniji kot v razvitem delu Evrope porazne. Komaj ena tretjina bolnikov dobi ob odpustu iz bolnišnice povsem ustrezna navodila za nadaljnje zdravljenje, kar je že drugič v nekaj letih pokazala že omenjena analiza petih bolnišnic. Širjenje srčne žile ni trajna rešitev; če bolezen, ki je zožitev povzročila – ateroskleroza – neovirano napreduje, čez nekaj mesecev zamaši žilo na drugem mestu v srcu. Izvajanje vseh in ne le enega ukrepa je tisto, kar podaljšuje preživetje bolnikov s srčnim infarktom.

Zakaj zdravniki vznemirjajo javnost s trditvami, da zaradi pomanjkanja zahtevne opreme in materialov umirajo bolniki, hkrati pa imajo slepo pego za lastne strokovne in organizacijske napake, ki bistveno bolj skrajšujejo dolžino življenja njihovih bolnikov? Odgovorov je kar nekaj. Poleg tega, da je laže kazati s prstom na druge kot nase, je glavni ta, da zdravniki ljubijo posege, s katerimi razrešijo primer enkrat za vselej. Skoraj vsak bi bil rad kirurg, ki izreže vneti slepič. Take posege tudi bolniki razumejo kot rešilne in to daje zdravniku veliko zadoščenje. Metrski kateter potisneš skozi stegensko arterijo v oddaljeno srčno žilo, jo razširiš z balončkom na konici in rezultat na sliki pokažeš bolniku – to je po mnenju mnogih prava medicina. Dolgoletno ukvarjanje z bolnikom, da vztraja pri spremenjenem načinu življenja in zdravilih, pri čemer mu težko dokažeš, da mu je tvoje prizadevanje v resnici pomagalo, je za mnoge zdravnike premalo spodbudno.

Drugi, bolj prozaičen odgovor je na strani tistih, ki tržijo izdelke medicinske znanosti in tehnologije: proizvajalcev opreme in zdravil. Za širjenje žil potrebuješ zelo zahtevno opremo, drage katetre in še dražje žilne opornice. Ko se izkaže, da lahko na mestu, kjer je vstavljena opornica, pride do ponovne zožitve, je potrebno razviti nove, še dražje opornice, ki so prepojene z zdravili, ki zmanjšujejo možnost zožitve. Proizvajalci imajo obilico možnosti, da izdelujejo nove variante prvotnega izdelka, hkrati pa morajo znati prepričati zdravnike, da jih uporabljajo. Vedno znova se izkaže, da so pri tem prepričevanju zelo iznajdljivi. Za spodbujanje telesne aktivnosti, hujšanje ali opuščanje kajenja ni zanimanja, ker ni izdelkov, ki bi jih v ta namen lahko drago prodajali. Pri napovedani privatizaciji zdravstva se bo poseganje po dragih, pa čeprav malo učinkovitih načinih zdravljenja še bistveno povečalo.

Tretji vzrok je konkurenca med strokami. Ko je nedavno v ospredje zanimanja Slovencev po dolgotrajni odrinjenosti stopila onkologija, je to sprožilo alarm pri drugih strokah, saj več denarja za rakave bolnike pomeni manj denarja za druge bolnike. Kdor lahko nastopi z argumenti, pa čeprav pretiranimi, da njegovi bolniki umirajo zaradi zastarele opreme in pomanjkanja zdravil, lahko utemeljeno pričakuje, da mu bodo bolj prisluhnili, kot če bo trdil, da nima denarja za tečaje o opuščanju kajenja in pripravi zdrave hrane. V takih okoliščinah se medicinske stroke razvijajo neusklajeno: zdravljenje dobi prednost pred preventivo, pri zdravljenju pa imajo prednost tiste stroke, ki lahko dokažejo, da so njihovi bolniki v smrtni nevarnosti. Nova zdravstvena politika je odkrila, da so glavni problem v zdravstvu slabo opremljeni oddelki, kjer zdravijo najbolj ogrožene bolnike. Drugi bolniki lahko počakajo, da bodo postali ogroženi.