Strah se je v Renato plazil počasi. Med vsakdanje opravke se je na začetku tedna vrinil obisk pri zdravniku, ki je poleg nekaj vznemirjenosti prinašal tudi obet olajšanja, da bo drobna zatrdlina uradno razglašena za nenevaren vozliček maščevja ali vezivnega tkiva; v spominske podobe naslednjih dni se je vrinjal zdravnik, ki resnobno ogleduje mamografski posnetek – ali je  bil zaskrbljen ali zgolj poklicno zadržan?, slabo voljo po pogovoru s sinovo razredničarko je potisnil v pozabo preplah med punkcijo, saj ni nič sumljivega, ampak za vsak slučaj bomo nekaj materiala odvzeli še iz pazdušnih bezgavk. Tisti dan zato z možem po tihem dogovoru nista šla v agencijo vplačat predvidenega potovanja na Tajsko in sta se lotila dolgo odlagane akcije čiščenja žaluzij, ki jima je zapolnila čas do slabo prespane noči. Prvi pravi val strahu jo je preplavil, ko ji po telefonu niso zaupali izvida biopsije. V službi je sedela za pisalno mizo kar nekaj časa, preden je zmogla telefonirati možu, da ju oba vabijo na pogovor, lahko tudi takoj. Zadnji delovni dan v tednu se še ni iztekel, ko je Renata vedela, da ji morajo odstraniti dojko. Namesto nedeljskega izleta na obalo pomladnega Pirana so konec tedna zaznamovala razmišljanja o brezizhodni bolezni, o smrti in o telesni spremembi. Gola do pasu je strmela v ogledalo. Zadnja nedelja v življenju s telesno simetrijo. Ogledalo ne ve, da bo od prihodnjega tedna naprej kazalo izkrivljeno sliko. Od časa do časa sta oba z možem izbruhnila v jok: včasih skrivaje drug pred drugim, včasih objeta, solze enega na vratu drugega. 

Rak dojke sodi med tiste nepredvidljive rake, ki se lahko ponovijo tudi desetletja po odkritju in odstranitvi prvega. Možnost ponovitve je največja v prvem letu, vendar tudi kasneje nikoli povsem ne ugasne in zato zdravniki raje kot o ozdravitvi govorijo o odstotkih možnosti, da se bolezen ponovi: trideset, deset, en odstotek. Če se ponovi, ni več ozdravljiva.

Renati se je nekaj mesecev kasneje življenje v marsikaterem oziru vrnilo v nekdanje tirnice, saj je bila deležna dobre telesne in duševne rehabilitacije. Vendar je strah pred rakom ni zapustil: povedali so ji, da ima trideset odstotno možnost, da se bolezen ponovi. Vsi jo prepričujejo, da je obratna verjetnost, namreč da je povsem ozdravela, kar dvakrat večja, kar nikakor ni slabo. Tudi sama upa, da ne bo ena od treh, ki izgubijo bitko; zakaj prav ona? Ko sedi v čakalnici med ženskami z isto boleznijo, se ji misli nenehno vračajo k vprašanju: kateri dve od nas šestih? Zdi se ji, da jim v očeh bere, ti boš, ne jaz, in ne sramuje se preveč, ko s tem, da sebi privošči življenje, statistično potiska v smrt neko drugo žensko.  Ne nujno v tej čakalnici, katerakoli, samo ne jaz.

Na površini tumorskih celic raka dojk so pri četrtini bolnic odkrili posebno beljakovino: receptor za rastni faktor. Te bolnice imajo kljub vsemu poznanemu zdravljenju slabo prognozo, saj se bolezen pri njih ponovi  v visokem odstotku. Nedavno so razvili zdravilo, ki  vpliva na ta receptor: transtuzumab (Herceptin), ki ga tudi v Sloveniji uporabljamo pri bolnicah z razsejanim rakom dojke, saj pri njih podaljša preživetje za skoraj leto dni. Nato pa je letos prišlo novo, še boljše sporočilo: ko so ga uporabili pri bolnicah z receptorjem, vendar brez metastaz, takoj po operaciji, je za polovico zmanjšal metastaziranje v oddaljene organe. Že v prvem letu opazovanja je umrla tretjina manj bolnic.

Renatin tumor je imel receptor za rastni faktor. Če bi dobila zdravilo, bi se njena ogroženost zmanjšala od trideset na petnajst odstotkov. Namesto dveh samo še ena bolnica iz čakalnice. Morda kljub temu ona. Takšnih bolnic je v Sloveniji približno sto petdeset vsako leto. Vsaj dvajset smrti manj. Problem je, da je zdravljenje zelo drago: osem in pol milijonov tolarjev v letu dni,  več kot milijarda za vse, ki zdravilo potrebujejo, vsak leto. Poleg tega študije utegnejo pokazati, da je učinek še boljši, če traja zdravljenje dlje kot eno leto.

Seveda proizvajalec zdravila prepričuje, da zdravilo kljub visoki ceni pomeni prihranek, saj je zdravljenje bolnic, pri katerih pride do razsoja, prav tako zelo drago, pa še veliko manj uspešno. Vendar take trditve spremljajo vsako novo zdravilo. V resnici je zdravljenje bolnikov z rakom vse dražje. Proizvajalci zdravil si brezobzirno prizadevajo, da bi z vsakim uspešnim zdravilom iztržili čim več, zato se sklicujejo na stroške razvoja in preprečujejo revnim državam, da bi izdelale isto zdravilo po desetkrat ali stokrat nižji ceni, ob tem pa sami niti po desetih letih ne znižajo cene določenega zdravila. To je prava slika »uspešnosti« globalizacije in svobodnega trgovanja. Cene ne odražajo stroškov razvoja in proizvodnje, bližje smo resnici z domnevo, da temeljijo na oceni, kako visoka cena za leto življenja je še politično sprejemljiva. Do kam lahko proizvajalci izsiljujejo obupane bolnike, da le-ti skupaj z drugimi socialno občutljivimi državljani ne bi šli na ulice in bi morala država hočeš nočeš intervenirati? Cena leta življenja upošteva kupno moč v razvitih državah in se požvižga na države tretjega sveta; navsezadnje je mogoče izropati tudi le-te, saj imajo tudi revne države svoje cesarje, fevdalce, kapitaliste, mafijaše in neoliberalne ekonomiste, ki si s honorarji za svoje nasvete, da je  v zdravstvu potrebno zmanjševati javna in povečevati zasebna sredstva, najbrž zaslužijo denar tudi za tako zdravilo – ti slednji najbrž ne dovolj, če bi poleg njih še kdo drug v družini potreboval drago zdravljenje.

V Sloveniji bomo vsaj še enkrat našli denar za novo zdravilo, sto tisoči revnih bolnic po vsem svetu pa lahko o njem samo sanjajo. Problema previsokih cen zdravil ne more rešiti ena država, še zlasti ne taka z majhnim vplivom; reši ga lahko mednarodna politična aktivnost: države, zlasti razvite, bi se morale posvetiti tudi socialnim problemom in ne le interesom kapitala. Če lahko razvite države proti vsem pravilom svobodnega trgovanja finančno podpirajo svoje kmete in s tem poganjajo v revščino državljane revnejših držav, zakaj ne bi slednjim subvencionirali vsaj zdravil? Pri zdravljenju bolezni, ki jih je mogoče ozdraviti, in smrti, ki jih je mogoče preprečiti, bi si globalizacija lahko rešila obraz, namesto da si ga bo dokončno umazala.