Nekaterim Slovencem je bilo vsaj do nedavna nekoliko nerodno, če se je razvedelo, da v enem mesecu zaslužijo toliko kot tisti z najnižjimi plačami v dveh letih. Predsedniški kandidat je visoko plačo na vse kriplje poskušal zamolčati in čeprav nekateri trdijo, da volitev ni izgubil zaradi njene višine, temveč zaradi njenega prikrivanja, sem sam v njegovem obnašanju videl nekaj dobrega: bil je v zadregi, ker se je zavedal, da tolikšne plače ljudem ne more utemeljiti.

Saj res: kolikokrat več je vredno najbolj zahtevno delo od najmanj zahtevnega, da je ta razlika še sprejemljiva po moralnih kriterijih? Slovenci smo iz obdobja enakih želodcev, ko sta imela profesor in zdravnik plačo traktorista, preskočili v novo dobo, ko si direktor propadajočega podjetja brez zardevanja izplačuje plačo dvajsetih svojih delavcev. Kar se mene tiče, sem prepričan, da med različnimi dejavnostmi, s katerimi si ljudje služijo kruh, ne bi smelo biti tolikšnih razlik, pa čeprav gre na eni strani za pometanje ceste in na drugi strani za reševanje življenj ali upravljanje milijard. Tudi petkratni razpon bi bil dovolj spodbuden. Če je potrebno nekoga dodatno nagraditi, ker je izjemno uspešen, naj se to najprej objektivno izkaže.

Vendar gre razvoj v drugo smer. Razlaga, bolje rečeno izgovor za velike razpone pri plačah so postale tržne zakonitosti. Če je določen posameznik za svoje delovno okolje toliko vreden, da mu je to pripravljeno dajati visoko plačo, naj jo pač ima. S tem bi se bilo mogoče strinjati, če bi bile visoke plače posledica licitiranja podjetij za zvezdniške menedžerje ali bolnišnic za najboljše kirurge, vendar ne poznam primera, da bi pri nas do visoke plače prišlo na tak način. V javnem sektorju določi plače država v dogovoru s sindikati in vrednost posameznika ne igra nikakršne vloge, v zasebnem sektorju pa so si plače določili vodstveni kadri kar sami. Ko eni in drugi odidejo, plača ostane enaka, pa čeprav na njihovo mesto pride nekdo, ki se še ni z ničimer izkazal – v najslabšem primeru nekdo, ki je položaj dobil kot plačilo za politične ali katere druge zasluge.

V to sprevrženo sliko so posegli ekonomisti, ki sedijo v vladnem strateškem svetu za gospodarski razvoj. Ne s predlogi za spodbudno in hkrati razumno nagrajevanje, temveč tako, da bi visoke plače razbremenili davkov. Razmišljajo o tem, da bi progresivno davčno stopnjo spremenili v enotno. Nekateri gredo še dlje. J. P. Damijan, član sveta, je izjavil naslednje: »Pri zdravstvenih prispevkih bi morali določiti neko zgornjo mejo. Absurdno je, da tisti z najvišjimi plačami plačujejo najvišje prispevke za zdravstvo, javnih storitev pa pogosto sploh ne uporabljajo, ker hodijo k zdravnikom zasebnikom.«

Naj bralce spomnim, da za zdravstvo plačujemo vsi enak odstotek od svojih plač. Bogati nič več kot najrevnejši, seveda pa je absolutni znesek različen. Za Damijana dvajsetkratna razlika v plačah ni absurdna, absurdno pa je to, da mora posameznik s tako plačo plačati dvajsetkrat večji zdravstveni prispevek. Ne zanima ga, da najrevnejši državljani tega denarja sami ne morejo zbrati, in s tem naznanja, da se ne strinja s solidarnostno naravo zdravstvenega zavarovanja, s katero država blaži globoke razlike med bogatimi in revnimi.

Damijan povsem spregleda, da ljudje z dna socialne lestvice že danes plačujejo za zdravstveno varstvo bistveno več kot tisti z vrha. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje (ki je zgolj navidez prostovoljno, saj brez njega ni mogoče priti do večine pravic iz obveznega zavarovanja) ima namreč za vse enake premije, to pa predstavlja za ljudi z nizkimi prejemki bistveno večje breme kot za tiste z visokimi. Danes najrevnejši plačujejo za zdravstveno varstvo tudi po dve plači ali pokojnini na leto, najbogatejši pa manj kot eno. Z uvedbo dopolnilnega zavarovanja je torej država pred desetimi leti razbremenila bogate in obremenila revne. In kaj predlaga Damijan? Naj bogati plačujejo še manj. Koliko plač ali pokojnin naj na leto porabijo revni, da bodo po Damijanu v zadostni meri prevzeli odgovornost za lastno zdravje na svoja ramena in ne bodo zajedali bogatih: tri, štiri?

Največ neznanja pa dokazuje Damijan s trditvijo, da bogati pogosto sploh ne uporabljajo javnega zdravstva, ker hodijo k zasebnikom. Vse raziskave po vrsti soglašajo, da javni sistem vselej bolj izkoriščajo bogati kot revni, čeprav imajo revni prav zaradi svoje revščine večje zdravstvene potrebe. Damijan bi moral vedeti, da je tistih nekaj tisočakov, ki jih je morda plačal zasebniku, kaplja v morje in da večina zdravstvenih potreb nastane v zadnjih letih življenja. Z drugimi besedami: ne more vedeti, koliko bo nekoč potreboval iz zdravstvene blagajne, pa čeprav doslej ni porabil ničesar. Ko bogati potrebujejo drage načine diagnostike in zdravljenja, se vselej zatečejo v javni sektor, tu pa imajo takojšnjo prednost. Ne gre samo za njihovo vplivnost in zveze, ki jim omogočajo, da preskakujejo čakalne vrste, gre tudi za povsem objektivne razloge: bolje so informirani, prej se zavedo svojih zdravstvenih potreb in bolj odločni so, ko jih hočejo izterjati. Celo tisti denar, ki ga iz lastnega žepa plačajo zasebnemu zdravniku, jim pomaga, da prej pridejo do potrebne storitve v javnem sistemu.

Floskule, da bo davčna razbremenitev bogatih pomagala razcvetu gospodarstva, prikrivajo pravi odgovor: bogati se niso samo otresli nelagodja zaradi svojih visokih dohodkov, temveč jih ni več strah javno izražati, da hočejo čim večji del teh dohodkov zadržati zase. Zanimivo bi bilo vedeti, ali ima Damijan pri razbremenitvi bogatih v mislih poleg zdravstvenega tudi druge prispevke. Ker bogati skoraj gotovo ne bodo hoteli prebivati v javnih domovih za starejše občane, temveč si bodo privoščili zasebne ustanove ali pa negovalce na domu, bi jim lahko zmanjšali tudi druge socialne prispevke. Morda se njihovi otroci šolajo na zasebnih šolah in univerzah, pa bi jih lahko oprostili še šolskega prispevka.

Vsekakor njemu in somišljenikom svetujem, naj vztrajajo vsaj pri davkih, ki zagotavljajo delovanje policije in vojske: oboje bodo potrebovali, ko se jim bodo uprli ljudje z dna.