Kadar se ustavi srce, obmiruje dotok krvi v možgane: v nekaj sekundah si v nezavesti in v nekaj minutah nepopravljivo mrtev. Največkrat gre za končni dogodek pri hudi poškodbi ali bolezni, ki onemogoči delovanje zapletenega mehanizma, ki se ti skriva pod kožo in v katerem je srce samo motor. Od starosti razpadajočega avtomobila ali novega avtomobila, ki je doživel totalko, ne moreš oživiti.

Ampak motor lahko ugasne tudi pri vozilu, ki še ni za odpad. To se zgodi tudi s srcem. Včasih motnja nastane v sistemu, ki upravlja delovanje srca: srčni metronom, spodbujevalec, ki vse življenje oddaja dražljaje, zaradi katerih srce utripa in poganja kri po telesu, se brez jasnega razloga ustavi ali začne oddajati preveč številne dražljaje, tako da se srce ne more več ritmično krčiti, temveč zgolj nemočno migeta. Največkrat pa je razlog za to srčni infarkt, zamašitev ene od srčnih žil, ki del srca, ki nenadoma dobiva premalo kisika, razdraži do te mere, da sam prevzame vlogo srčnega spodbujevalca, ki lahko z množico dražljajev preglasi običajen utrip in prisili srce v migetanje. Vse to se lahko zgodi brez napovednih znakov: vaš sodelavec na sestanku v podjetju obmiruje na stolu ali pade z njega, kar je za njegovo usodo boljše, saj zbudi pozornost okolice. V nasprotju z avtomobilom, ki lahko čaka na popravilo, je pri zaustavitvi srca pomemben čas. Možgani ne morejo čakati brez kisika več kot nekaj minut. Treba je začeti oživljanje – dihanje usta na usta in zunanjo masažo srca.

Moja prijateljica Ema je to dobro vedela. Pri sedmih letih je doživela, da je njeno teto, ki ji je – odkar je pomnila – nadomeščala mater, prizadel srčni infarkt, od katerega si ni nikoli opomogla. Družina je imela dobrega zdravnika, ki se je nekaj let kasneje odločil, da bo Emo in njenega strica naučil oživljanja. In tako je Ema pri desetih letih znala napihovati lutko in ji masirati prsni koš. Pri štirinajstih letih je svoje znanje tudi uporabila: ko je teta nezavestna omahnila s kuhinjskega stola, je ob vsej grozi, ki jo je navdajala, poklicala reševalce in jim povedala, da pri teti ne čuti srčnega utripa, nato pa jo je do njihovega prihoda oživljala. Med masiranjem srca ji je zlomila prsnico, vendar je po njeni zaslugi teta preživela drugi infarkt. Pri usodnem zadnjem infarktu pa je Ema spala in teto našla sredi noči s široko odprtimi in negibnimi očmi minute ali pa tudi ure prepozno, kar si še danes očita. Tega, da vse bolj slabotnemu srcu ne moreš v nedogled pomagati z oživljanjem, še po mnogih letih ne more povsem sprejeti.

Pri oživljanju mora pomagati prvi, ki zna pomagati. Vse drugo je seštevanje izgubljenega časa.

Pred dvema dnevoma sem Emo zaradi bolečin v nogi peljal na polikliniko in dogovorjena sva bila, da jo pridem tudi iskat. Čez pol ure me je poklicala in mi – ko se je prepričala, da že sedim v avtu – z zelo spremenjenim glasom rekla, naj nujno pridem na parkirišče za polikliniko, ker je tam morda potrebno oživljanje. Ugovarjal sem z vprašanjem, kje so vsi drugi, saj se to, kar mi opisuje, dogaja na pragu bolnišnice, vendar mi je domala v joku rekla, naj ne sprašujem, temveč pohitim. Nobenega od vprašanj nisem več izustil: tako kot vselej, ko so me klicali na oživljanje, se je v moji glavi sprožila ura in začela odštevati sekunde. Do poliklinike sta me ločila dva kilometra in več semaforjev; skoraj vsi so bili rdeči.

Kasneje, ko se je dogodek iztekel, sem poslušal Emino pripoved. Ko je odhajala, je pri vhodu zbudil njeno pozornost starejši moški, ki je mimoidočo sestro rotil, naj mu kdo pomaga, ker se je na parkirišču v avtu pravkar onesvestila njegova žena, ki jo je zaradi hude slabosti pripeljal na pregled. Moški je bil ves iz sebe in zaradi hlipanja komaj razumljiv, vendar je Ema takoj razbrala, da je njegova žena oddaljena za dobro minuto hoje. Koliko časa je porabil on? Ali je takoj našel pot med množico avtomobilov? Ali ga je strah za ženo ponesel kot na krilih ali sta mu starost in šok obesila železno kroglo na noge? Nimam časa, tule je informatorka, je rekla sestra in odšla. Moški je drugič začel ponavljati svojo zgodbo, informatorka pa je vmes klicala po telefonu. Povejte kar njim, je rekla, ko je dobila zvezo.

Oseba, ki sprejema klice v sili na številki 112, se imenuje dispečer. Sedi v stavbi poleg obrambnega ministrstva in sprejema najrazličnejše klice – od tega, da reke prestopajo bregove, do obvestil o požarih. Ko dobi osnovne podatke, ki ga zanimajo – kaj, kje, kdo – preveže klic na reševalno postajo. Tudi tam je dispečer in tudi tam je potrebno zgodbo povedati od začetka. To pa še ni dovolj; izvoz reševalnega vozila mora odobriti dežurni zdravnik, ki dela na urgentnem oddelku v Kliničnem centru, zato se klic po nekajminutnem kroženju po mestu vrne tja, od koder je prišel. Avto gre lahko na pot.

Nekje med temi vse bolj obupanimi ponavljanji je Ema poklicala mene in nato spremljala moškega k njegovi ženi. Saj vi ste tudi bolni, je rekel moški, ki je opazil, da šepa. Jaz imam pa levkemijo. Ema si je med hojo skušala priklicati v spomin slike oživljanja svoje tete in se odločala, kaj bo storila, če pri nezavestni ženski ne bo začutila srčnega utripa. Izvlekla jo bo iz avta in jo oživljala na tleh. Iskala je robec, ki ga bo dala ženski na usta; imela je samo papirnate. Do avtomobila sta prišla v dveh minutah.

Ni šlo za zastoj srca: ženska je bila že pri zavesti, vendar paralizirana po polovici telesa, iz povešenega ustnega kota ji je curljala slina; možganska kap ji je odvzela tudi govor. Iz oči so ji stekle solze, ko se je z gibi zdrave roke in obrazno mimiko skušala opravičevati za to, da so ji odpovedale mišice, ki so ji vse doslej omogočale, da je z lastno voljo izbirala primeren čas za iztrebljanje.

Ema je bila pri bolnici prva; verjetno je tja prišla deset minut po tistem, ko se je bolnica onesvestila. Jaz sem prišel kakih pet minut kasneje. Rešilni avto je prišel pravzaprav hitro: samo pet minut za mano. Ekipa je imela s seboj zdravnico, bili so profesionalni in učinkoviti. Ema in jaz sva bila odveč.

Vsi pa bi bili prepozni, če bi bil vzrok bolničine nezavesti zastoj srca. Pri oživljanju mora pomagati prvi, ki zna pomagati. Vse drugo je seštevanje izgubljenega časa.