Profesor T. je upokojitev dočakal kot učitelj zgodovine na gimnaziji. Generacije njegovih dijakov se ga danes spominjajo kot blagega, vendar vztrajnega oporečnika režima v stari državi, čeprav v času, ko so poslušali njegova predavanja, tega niso opazili. Pač pa so njihovi starši, zlasti tisti, ki so bili zadolženi ali pa so se čutili poklicane za čuječnost, sumili, da se v načinu, kako govori njihovim otrokom o demokratičnih in totalitarnih oblasteh v oscilirajoči časovni verigi od starega do novega veka, kaže prikrito nasprotovanje obstoječi oblasti, ki je še toliko bolj nevarno, ker ga vceplja mladini, ki še ne premore odpornosti proti kapitalistični indoktrinaciji. Na njegovo srečo ali pa zato, ker je zaostanek pri snovi načrtoval, da je ohranjal samospoštovanje, do najnovejše zgodovine nikoli ni prišel; v četrtem letniku se je njegova pripoved končala s Stalinom, kjer si je dal duška, njegovi nadzorovalci pa so ob tem imeli nelagoden občutek, da jih z njihovimi lastnimi gesli vleče za nos.

Po upokojitvi, ki je sovpadala z nastankom nove države, je presenetil z zbirko pesmi, ki jo je izdal v samozaložbi. Nekaj let kasneje je napisal knjigo o zgodovini kraja, kjer je poučeval vse življenje, in zanjo komaj dobil občinsko podporo, saj je bil po mnenju nekaterih preveč razumevajoč do nedavnih oblastnikov. V naslednjih desetih letih je na svoj obstoj opozarjal v pismih bralcev različnim časopisom in ne glede na to, ali si se z njim strinjal ali ne, si lahko občudoval njegovo intelektualno ostrino, ki ni kazala znakov usihanja.

Bolezen, ki ga je pri osemdesetih položila v posteljo, se je začela na dan, ko je odnesel novo pismo – kasneje se je izkazalo, da je bilo poslednje – na uredništvo časopisa. Saj ne, da poprej ni bil nikoli bolan, vendar so bile to nepomembne poškodbe in kratkotrajne bolezni, ki jih je svoji hčerki opisoval kot nevšečnosti. Za nevšečnost je imel tudi svojo povečano prostato, ki je oslabila in razcepila njegov curek urina in ga ihtavo ter s pretečim občutkom, da ne bo zdržal niti hipa več, silila, da se je zadrževal v bližini stranišč. Zdravnik je predvidel, da bo kmalu potrebna operacija, za vmesno obdobje pa mu je predpisal dieto in zdravila. Profesor T. je – ne da bi se za to odločil povsem zavestno – omejil pitje tekočin: zvečer zato, da mu ni bilo potrebno prepogosto vstajati, čez dan pa vsaj pred predvidenimi odhodi v mesto.

Tisti dan, ko je zaradi nenadne oslabelosti obležal v svojem vdovskem stanovanju, ga je obiskala hči. Oče se ji na trenutke ni zdel povsem priseben, zato ga je kljub upiranju odpeljala v bolnišnico. Bil je večer, dežurni zdravnik je posumil na gripo, ki je razsajala po mestu, in v bolnišnico ga je sprejel bolj zaradi vztrajanja hčerke, da oče še nikoli v življenju ni bil tako nebogljen, kot da bi v resnici menil, da je sprejem nujen. V posteljo je prišel po polnoči in kmalu po tistem, ko so sestre zapustile sobo, se je oglasil njegov mehur. Sestra, ki jo je priklical po desetih minutah, je bila izvedenka za nadležne bolnike. Komaj ste prišli, pa že zvonite, je rekla. Skrbeti moramo tudi za druge. Čakanje na urinsko steklenico je postalo neznosna muka in tako se je zgodilo, da je profesor T. na vrhuncu stiske začutil mokro toploto med nogami in olajšanje v spodnjem delu trebuha, obenem pa neskončen sram in občutek krivde, ki sta preglasila njegovo šibkost in vse bolj blodnjavo zavest. Poskusil je oditi do kopalnice; pri tem je padel in obležal ob postelji. Posledice so bile takojšnje: na posteljo so mu namestili ograjo, dežurni zdravnik pa mu je vstavil urinski kateter. Nato so odšli in v temi, ki ga je obdala, je profesor T. utonil v mešanico sna in nezavesti, v katero je iz telesnega sveta vdirala kot ogenj žgoča bolečina vzdolž sečnice. Začel se je odzivati z nenadzorovanimi dejanji: najprej z glasnim stokanjem, nato pa z vse odločnejšimi poskusi, da izvleče tujek iz telesa. Končno ga je izpulil skupaj z napihnjenim balonom na koncu, ki preprečuje, da bi kateter sam izpadel iz mehurja, to pa je prejšnjo vrsto bolečine nadomestilo z novo zaradi ranjene in pretrgane sluznice.

Dežurni zdravnik je tisto noč nastopil še enkrat, ponovno mu je vstavil kateter in ker ga je profesor ponovno poskušal izvleči, so mu sestre privezale roke k ograji. Za nameček je dobil še injekcijo pomirjevala in utonil v stanje brez bolečin in brez zavesti, ki ga nista prekinila niti zajtrk niti jutranja vizita, kjer so novemu zdravniku nove sestre poročale, da gre za dementnega bolnika, ki je rogovilil vso noč, zdaj pa spi. V času kosila je sicer odprl oči, vendar sveta ni več prepoznaval in se ni zmenil za kosilo, ki mu ga je prinesla in znova odnesla sestra. Popoldne mu je narasla temperatura in opazili so, da izloča zelo malo urina. Hči, ki ga je obiskala proti večeru, ga sprva ni prepoznala. Pa tudi profesor ne nje.

Reakcija svojcev je v takih primerih odvisna od njihovih osebnostnih lastnosti in od njihovega položaja na družbeni lestvici. Profesorjeva hčerka je bila izobražena in odločna oseba; po začetni prepadenosti je zahtevala najbolj odgovornega zdravnika in mu učinkovito razložila, da očetovo stanje ne more biti posledica senilnosti. Drugi svojci se zatečejo v večdnevno plašno ugovarjanje. Včasih pa bolnik svojcev nima ali dolgo ne pridejo na obisk, tako da ni nikogar, ki bi zdravstvenemu osebju odgrnil zastor apriorizma in predsodkov, zaradi katerih duševne spremembe pri starem človeku prepogosto razglasijo za starostno demenco. Pri osebi, ki je ne poznajo od prej, je to nedopustljiva napaka: za duševnimi motnjami se pogosto skriva akutna telesna bolezen, ki potrebuje hitro ukrepanje.

Po posegu hčerke se je bolnišnični stroj zavrtel v pravo smer, vendar je bila njegova učinkovitost dobra samo za postavitev pravih diagnoz. Ko je čez pet dni izšlo pismo bralcev, je bil njegov pisec mrtev, bel in trd v kovinski krsti na prosekturi. Na vznožnem listku, privezanem na nožni palec, so bile prave diagnoze: sepsa zaradi okužbe sečil, dehidracija in povečanje prostate.