Čeprav sem delal v Kliničnem centru več kot dvajset let, sem bil samo enkrat član komisije za izvedbo javnega naročila. Kdo ve, morda je kdo predvideval težave, ki bi jih lahko povzročil. Vsekakor sem na javna naročila gledal z odobravanjem in olajšanjem; menil sem, da lahko vnaprej znani kriteriji o pričakovani kakovosti in ceni kupovanega izdelka, javno odpiranje ponudb, preglednost postopka in možnost pritožb zagotavljajo pravo konkurenco med ponudniki in s tem nižje cene, stranski koristen učinek pa bi bil, da se korupcija ne bi več izplačevala. Kakšna naivnost.

V »mojem« razpisu je šlo za več sto milijonov vredno napravo. Posebnost je bila, da sta jo za skupno uporabo kupovali dve ustanovi, ki sta v komisijo prispevali vsaka svojega strokovnjaka. Kmalu po odpiranju ponudb se je izkazalo, da bosta na rešetu ostala dva izdelka, ki ju bom poimenoval s črkama A in B. Strokovnjak iz Kliničnega centra, po položaju v samem vrhu dejavnosti, za katero se je kupovala naprava, je nemudoma podprl nakup izdelka A, čeprav je bil malenkostno dražji. To naj bi odtehtala boljša kakovost in večje zmogljivosti izdelka A.

V večini primerov bi to zadoščalo: kadar napravo kupuje ena ustanova, so v komisiji največkrat samo strokovnjaki te ustanove in ni si mogoče zamisliti, da bi predstojniku ugovarjal njegov podrejeni. Tokrat pa se je zgodilo, da je strokovnjak druge ustanove ugovarjal, češ da izdelek B ni le cenejši, temveč tudi boljši. Njegova razlaga je bila tako nazorna, da bi jo morali razumeti tudi laični člani komisije. Vsekakor sem jo jaz.

Sledilo je viharno ogorčenje in kuloarski pritiski prvega strokovnjaka vse do omalovaževanja znanja in namigovanja na podkupljenost, ki jih je bil deležen drugi strokovnjak, in takoj, ko sem se pridružil njegovemu mnenju, tudi jaz (dodatno sem dobil tudi etiketo izdajalca interesov lastne ustanove). Omembe vredna je bila pasivnost drugih članov. Predstavnik ministrstva za zdravje, ki ga je nenehno skrbelo, ali je vse v redu z datumi, roki in drugimi – glede na zakon o javnih naročilih zelo pomembnimi, za pošteno in koristno uporabo javnega denarja pa povsem nebistvenimi podrobnostmi razpisa – se je razglasil za laika in obmolknil.

Tako sem izkusil, kar sem iz pripovedovanj vedel že poprej, da pri nakupih v zdravstvu vedno obvelja mnenje po položaju najmočnejšega strokovnjaka, pa čeprav v komisiji sedijo tudi najbolj dlakocepski in z ekonomskim znanjem podprti člani: ko strokovnjaki izigrajo najtežje (in najnižje) udarce, da si bolniki zaslužijo samo najboljše in da oni ne bodo odgovarjali, če bo kak bolnik utrpel škodo, ker bo ustanova kupila samo povprečen aparat in ne najboljšega, nestrokovnjaki bodisi postanejo negotovi, če je z njihovim sklepanjem po etični plati vse v redu, ali pa izgubijo potrpljenje, da bi se še naprej bodli z avtoritarnimi strokovnjaki.

Zakaj bi izgubljali čas s prepričevanjem tistih, ki se jih ne da prepričati, namesto zahvale pa bodo skoraj zanesljivo doživeli kritiko javnosti, da niso poslušali stroke.  Saj navsezadnje denar res ni njihov. In če ga bodo nekaj prihranili v tem razpisu, ga bodo več zapravili v nekem drugem. Ali pa bo vlada iz prihranjenega denarja kupila letalo. Tako se pogosto zgodi, da majhna bolnišnica ali zdravstveni dom kupi napravo, ki bistveno presega njegove potrebe. Kakor da bi drag računalnik uporabljali samo za pisanje besedil. Tudi Klinični center ni izjema: dragocene in preplačane operacijske mize so postavili celo v operacijske sobe, ki niso v uporabi, ali na delovišča, kjer bi zadoščal običajen zobozdravniški stol.

Prav neverjetno je, kako se nenehno zlorablja besedica »stroka«. Ko neka bolnišnica kupuje opremo, ki je še nikoli ni imela, morda pa je sploh še nima nihče v državi, njeni zdravniki pa so jo spoznali na kakem kongresu, obisku tovarne ali izpopolnjevanju v tujini, njihovo mnenje o tej opremi nikakor ni strokovno. V najboljšem primeru so le bolje obveščeni, v kar pa je potrebno všteti tudi možnost, da so obveščeni pristransko. Kljub temu prispevajo k razpisu opreme takšne podrobnosti, da včasih manjka samo še ime proizvajalca. Jasno je, da s tem izločajo konkurenco in lastni ustanovi izbijajo iz rok najpomembnejše pogajalsko orožje.

Vrnimo se k mojemu razpisu. Skrajno mučne razprave v komisiji so trajale skoraj dva meseca. Na koncu sem predlagal strokovno arbitražo. Izbrani strokovnjak je potrdil, da izdelek A v resnici nima vseh zmogljivosti, ki jih zahteva razpis. Strokovnjak iz Kliničnega centra je pod pritiskom dejstev izjavil, da je izdelek A res nekoliko pomanjkljiv, istočasno pa je še bolj razkril svojo zlizanost s proizvajalcem: poskusil nas je prepričati za nakup izdelka A, saj mu je proizvajalec menda zagotovil, da že razvija manjkajočo tehnologijo in bi jo bil pripravljen dostaviti pol leta po nakupu. Kupili naj bi torej nekaj, kar sploh še ni obstajalo! In tako smo kupili izdelek B.

Če bi napravo kupoval samo Klinični center, bi bil kljub javnemu razpisu kupljen dražji in slabši izdelek. Med razpisnimi pogoji, ki bi jih v tem primeru pisali samo v eni ustanovi, zanesljivo ne bi prišlo do »napake«, da bi zahtevali več, kot bi bil vnaprej izbrani proizvajalec sposoben ponuditi. V komisiji ne bi bilo nikogar, ki bi ugovarjal avtoriteti nosilca stroke. Seveda bi se drugi ponudnik lahko pritožil, vendar se revizijska komisija ukvarja zgolj s formalno pravilnostjo postopka, ne pa z vsebino odločitve. Zakaj pa naj bi se ona bodla s stroko in ji dokazovala, da je bila pristranska? Pri javnih naročilih, kot so uzakonjena danes, delilci pravice neredko celo zaščitijo oderuha in podkupovalca, čeprav v zasebnem pogovoru priznajo, da zadeva smrdi do neba.

Da ne pozabim: kmalu po opravljeni izbiri je v Kliničnem centru zakrožila govorica o veliki zaroti, ki je pripeljala do nakupa izdelka B. Vpletena naj bi bila predsednik slovenske vlade in ameriški predsednik, ki je ob svojem obisku (ali že med pripravo nanj) pritisnil na svojega gostitelja, naj Slovenija kupi ameriški izdelek. In moja vloga? Se razume: kot strankarski aparatčik vladajoče stranke sem izpolnil naročilo svojega šefa.