Vse do izbruha nove države sem živel v prepričanju, da je korupcija v zdravstvu omejena na nekaj zdravnikov – njihova imena so krožila po kuloarjih, saj bolniki niso bili nikoli pripravljeni o tem javno spregovoriti – za katere se je vedelo, da sprejemajo kuverte ali puščajo odprte prtljažnike na parkirišču za glavno stavbo, da so vanje lahko njihovi pacienti prelagali vse od vreč krompirja in gnjati do oljnih slik. Nekoč mi je kolega zdravnik, podobno ogorčen nad takim ravnanjem kot jaz, po telefonu vznemirjeno sporočil, da mi bo pripeljal bolnika, ki je pravkar plačal enemu od zdravnikov nekaj tisoč nemških mark. Vprašal sem ga, ali bi bil bolnik pripravljen o tem pričati. Kje pa živiš, je rekel kolega, jasno da ne. Celo zanikal bo, če bi ga izdal kdo od naju. Potem pa mi ga ne pripelji, sem rekel.

Z novo državo so se pojavili bogataši; nekateri so samo stopili iz ilegale. Že kmalu je po Kliničnem centru zakrožila uganka, kateri Slovenec ima najdaljšo jahto na Jadranu. Pravilen odgovor se je glasil, da je to dobavitelj rokavic za enkratno uporabo. Kasneje so vame vedno pogosteje pljuskale informacije o visokih provizijah, oderuških cenah, podkupninah in ogromnih vsotah javnega denarja, ki se pri mafijskih poslih v zdravstvu pretakajo v zasebne žepe. Dolgo nisem bil pripravljen verjeti v obsežnost tega dogajanja. Razlog za moje dvome so bili viri teh informacij, ki so bili dobavitelji sami, seveda tisti, ki niso bili izbrani pri določenem nakupu. Nekoč sem enega med njimi, ki mi je pripovedoval, kako ne more uspeti s cenejšo in boljšo opremo v Kliničnem centru, ker je drugi dobavitelj podkupil vse, ki so odločali o nakupu, vprašal, kako si razlaga, da se meni, ki navsezadnje vrsto let zasedam odgovorne položaje v zdravstvu, še nikoli ni zgodilo, da bi me kdo poskušal podkupiti. Odgovoril je kot iz topa: V Sloveniji se ve, koga je mogoče in koga ni mogoče podkupiti. Za vas čivkajo vrabci, da bi bilo zelo nevarno poskušati – ne le, da tak trgovec posla zanesljivo ne bi dobil, verjetno bi mu na vrat nakopali tudi policijo.

Tega dogodka nisem opisal zato, da bi kogar koli prepričeval o svoji nepodkupljivosti. Z njim samo razlagam, kaj me je v nekem trenutku privedlo na misel, da morda podcenjujem obseg korupcije. Da verjetno res obstajata dve skupini ljudi: eni, ki o korupciji samo poslušajo najrazličnejše zgodbice in jo v skladu s svojim značajem podcenjujejo ali precenjujejo, in drugi, ki korupcijo ustvarjajo in ohranjajo. Koliko je katerih? In ali vsi tisti, ki sodijo v drugo skupino, sploh vedo za to? Ali se zdravniki, ki prisegajo samo na opremo določenega proizvajalca, zavedajo, da s takim početjem tem izdelkom dvigajo ceno in izločajo konkurenco? Koliko je takih, ki razumejo, da je vsaj etično sporno, če od proizvajalcev ali dobaviteljev sprejemajo pretirana darila v obliki potovanj, da drugih nagrad za »strokovno sodelovanje« raje ne omenim? Kadar je govor o zdravnikih, so bolniki – in vsi drugi, ki to še bodo – hitro pripravljeni odpuščati. Ko sem pred leti razkril afero, ki je dobila ime Kenijski safari, je bil odziv javnosti pa tudi novinarjev omahujoč, eden od liberalnih ekonomistov pa je celo zapisal, da nimam pojma o modernih prijemih tržne ekonomije.

Kmalu po pogovoru z ogorčenim dobaviteljem me je presenetilo, ko se je na razpis na slabo plačano mesto uradnika v nabavni službi prijavilo sto, morda celo več kandidatov. »Poznavalcem« je bilo vse jasno. Nakupi Kliničnega centra presegajo dvajset milijard na leto. Za tak denar se splača krvavo potruditi. Včasih je ceneje, da spraviš svoje ljudi v nabavno službo, kot da jih držiš na svoj plačilni seznam. Klinični center je hkrati bolnišnica in hotel z več tisoč posteljami, za svoje delovanje potrebuje skoraj dvajset tisoč različnih izdelkov. Če prodreš v to ustanovo kot dobavitelj kruha in mesa, zelenjave in sadja, si dobro preskrbljen, zato je vredno plačati vstopnico. Zgodi pa se, in to dobavitelje jezi, da je za isto predstavo treba kupiti več vstopnic pri različnih biljeterjih. Tudi korupcija bi morala imeti svojo poslovno moralo! Začetki mafije?

Dobavitelji zdravstvenih ustanov so razkačeni tudi nad pojavom, da jim v zelje hodijo njihovi poprejšnji kupci. Nekateri šefi oddelkov namreč niso več zadovoljni z drobtinicami od plena, zato so dobavitelji postali kar sami. Žena dobavlja možu, hči očetu. Drugi so postali nenasitno pogoltni. Dobavitelj sklepnih protez je nedavno izjavil, da izplačuje šefu oddelka neke bolnišnice skoraj še eno plačo vsak mesec. Zakaj ga ne ovadi? Ker je tisti, ki podkupuje, enako kriv kot tisti, ki podkupnino prejema. Če mu ne bo plačeval, bo izbral drugega dobavitelja. Nekateri izdelki so zato pri nas tudi dvakrat dražji kot v tujini. Na primer nekatere vrste srčnih zaklopk in drugi material, ki se uporablja pri srčnih operacijah.

Po mnenju poznavalcev stanja med dobavitelji sta se do danes izoblikovala dva tabora: prvega sestavljajo tisti, ki so v poslu že dolgo, imajo znana podjetja in lepe poslovne stavbe, lahko se pohvalijo z ekskluzivnim zastopništvom znanih proizvajalcev opreme in razmeroma dobro servisno službo. Drugi so novodobni povzpetniki, ki se tako kot nekoč njihovi vzorniki iz prvega tabora veselijo že enega dobrega posla na leto. Znan je stavek nekoga med njimi, da gre lahko po enem samem poslu, za katerega je porabil nekaj tednov, za preostanek leta na Sejšele. Prvi tabor gleda na drugega z gnusom in trdi, da gre za male lopove, ki ponujajo cenene izdelke srednjerazrednih proizvajalcev, oni sami pa prodajajo izdelke najvišje kakovosti. Za bolnika je dober le mercedes, ne fiat. Drugi tabor trdi za pripadnike prvega, da so sklenili neprebojno povezavo s šefi oddelkov in vodstvi zdravstvenih zavodov, da so si mafijsko razdelili trg in da si konkurirajo zgolj navidezno. Oboji mastno služijo: tudi tuji poslovneži soglašajo, da so na tak način izdelki pri nas preplačani v povprečju za 10 do 30 odstotkov. To je več deset milijard tolarjev izgubljenega javnega denarja na leto. Ti tujci so nam ponujali, da zastonj prevzamejo zdravstvene nabave v Sloveniji, za plačilo bi zadržali le določen odstotek prihrankov, ki bi jih ustvarili.

Od začetkov nove države do danes so Slovenci pri zunanjem razkazovanju bogastva postali previdnejši. Tudi merila so drugačna, vsekakor to ni več dolžina jahte. Morda račun na Kajmanskih otokih.