Ker strankarskih  revij ne berem, sem šele od znancev izvedel, da Mag uvršča mojo malenkost med kakih dvesto ljudi, ki vladajo Sloveniji. Ko sem si seznam ogledal, sem lahko ugotovil, da večino poznam vsaj iz medijev, od tega kako polovico najmanj tako dobro, da lahko zatrdim, da sem se znašel v dobri družbi. Resnici na ljubo mi čisto vsi niso všeč, vendar sem pripravljen potrpeti: kdo pa si lahko privošči privilegij, da ga obdajajo samo ljudje, ki so mu povšeči? Morda tisti, ki piše take sezname? Biti ob boku predsedniku države, vlade, državnega zbora in sveta, akademikom, univerzitetnim profesorjem, vrhunskim intelektualcem, ministrom in drugim visokim državnim uradnikom, veleposlanikom, poslancem in državnim svetnikom, direktorjem javnih zavodov in podjetij ter strankarskim veljakom – še zlasti, če nisi čisto pri dnu te piramide – res ni kar tako. Spominjam se afere v Italiji izpred desetletij, ko se je razkrilo, da ima kopica uglednih državljanov dosjeje, ki jih je skrbno urejala ena tedanjih tajnih služb. Pojav je bil tako množičen, da je pričela krožiti šala, v kateri žena očita svojemu možu, da je res popolna ničla, ker še svojega dosjeja nima. Tudi pri nas se nekateri levičarski in sredinski ugledneži lahko počutijo po krivici zapostavljene, ker se njihovo ime ni pojavilo na seznamu.

Da prezir do rumenega tiska, okrašen s samoironijo, ne zadošča, se človek zave pri branju besedila, ki spremlja seznam. V njem novinarka brez trohice distance zaradi nedokazanosti trditev in anonimnosti vira svojih podatkov ter brez sledu zadrege pred ljudmi, ki jih v obliki seznama izpostavlja poniževanju in lažnemu obdolževanju, očita tem ljudem, da so (smo) ljudje brez morale in hrbtenice, ki so zaradi pohlepa po denarju in hitri karieri pripravljeni narediti vse, da so zadolženi za medijsko manipulacijo, obrekovanje, kompromitacijo, kriminal in druga umazana opravila. Zdravniki (našteti so trije ali štirje) smo (verjetno poleg vsega doslej naštetega) odgovorni tudi za preskrbo z informacijami o bolnikih. Nekaj redkih pogojnikov v stilu “naj bi” ali “če to drži”, s katerimi si avtorica članka pripravlja oprostitev ob morebitnih tožbah, ne more skriti njenega navdušenja, da je izbrana od svojega Vodje, da Slovencem sporoči, da na svojih prsih gojijo kačo, in da jih pozove na ruvanje plevela.

Moj osebni dosje mi je po telefonu z diskete prebral prijatelj. V njem sem odkril nekaj nepomembnih podrobnosti, ki jim kronist morda pripisuje meni skrit pomen, kot n. pr. ta, da je moja tašča, partizanka, leta 1945 kot študentka na medicinski fakulteti nosila pištolo za pasom. Drugi podatki so vneseni z bolj prepoznavnim namenom. Tako je zapisan le redkim ljudem znan podatek, da se je na mojem domu leta 1990 dr. Jože Pučnik v ožji grupi članov in sodelavcev Demosa pripravljal na predvolilni televizijski spopad z Milanom Kučanom. Tej resnici sledi podtikanje: natančen zapisnik tega sestanka naj bi se že naslednji dan pojavil na mizi Kučanovega volilnega štaba. Omenjen je tudi moj članek, objavljen v Sobotni prilogi pod naslovom “Nauki iz dosjeja mojega očeta ali kroženje časa”, vendar moj biograf v njem ne vidi obtožbe prejšnjega režima, ki je o mojem očetu, povojnem političnem zaporniku, vodil dosje vse do njegove visoke starosti, temveč ga navaja kot kronski dokaz moje sovražnosti do Cerkve. (Ponovno sem prebral to svoje besedilo: v njem ni niti ene besedice o Cerkvi.) In tako naprej: mešanica resničnih podatkov, včasih osupljivo natančnih, ki kažejo na povsod prisotne oči in ušesa Velikega brata, ter domnev, namigovanj in laži, s pomočjo katerih se tudi angeli spreminjajo v svoje nasprotje.

Sprenevedal bi se, če bi zapisal, da se mi ne sanja, kdo je idejni oče te anonimke: njegov bolestni um je v njej preveč prepoznaven. Poleg tega sem prepričan, da to vedo skoraj vsi Slovenci, ki berejo časopise in gledajo televizijo. Vem, da tudi on ve, da vemo, da je to on. Njegovega imena ne zapišem ne iz strahu, temveč zato, ker neizpodbitnega dokaza vendarle nimam in se zato odrekam skušnjavi, da bi uporabil eno od njegovih metod. Disketa in njena javna razgrnitev sta najkristalnejša dokaza, da njen avtor uporablja natanko tiste metode, ki jih s pomočjo novinarke očita drugim: medijsko manipulacijo, obrekovanje, kompromitiranje in kriminal. Njegova disketa vnovič odpira staro domnevo, da je on tisti, ki v deželi razpreda mrežo zaupnikov, ovaduhov, prisluškovalcev in drugih “izvajalcev “. Ali naj to pomeni, da je pripravljen storiti dobesedno vse?

Človek, o katerem govorim, je bil nekoč moj prijatelj. Najino razhajanje se je odigralo v nekaj korakih, dokončen prepad pa je zazijal zaradi ene same kratke izjave, ki mi jo je izrekel nekega nedeljskega dopoldneva. Bilo je tedaj, ko se je zaradi njegovih skrajnih in nestrpnih tez z njim razšla velika skupina dotedanjih sodelavcev in prijateljev. Na moje obupano vprašanje, kako je vendar lahko pričakoval, da bodo njegove teze pogoltnili nekateri vrhunski intelektualci, s katerimi se je dotlej družil, je prepričano odgovoril: “Narobe je bilo samo to, da smo s temi ljudmi premalo delali. Če z ljudmi dovolj dolgo delaš, sprejmejo vse.” Po tem dogodku ga v mislih nisem več videl drugače kot človeka, ki mesi ljudi kot testo tako dolgo, da se oblikujejo po njegovi volji, pri tem pa se mu zdi samoumevno, da je iz tega obdelovalnega postopka izvzel samo eno osebo: sebe. Nekdo vendar mora mesiti in dajati obliko!

Pravzaprav ga v njegovem psihopatskem dojemanju sveta moti ena sama stvar: poleg njega obstajajo še drugi oblikovalci in prekvaševalci ljudskih množic. Najmanj eden. Tak politeizem pa je potrebno izkoreniniti s križarsko vojno. Iztrebiti je treba plevel, populiti ljulko in zasaditi pšenico, iz katere bo lahko mesil testo. Da pa bodo naivni ljudje sploh lahko prepoznali sovražnika, jim je od časa do časa potrebno dostaviti disketo.

Seveda moj nekdanji prijatelj, če ga obravnavam izolirano od družbe, ne predstavlja nikakršne izjemne osebnosti. Podobnih ljudi nikjer ni ravno malo, tudi pri nas ima kopico posnemovalcev, vendar se v stabilnih družbah ne morejo uveljaviti, temveč ostajajo na njihovem obrobju. Izjemni postanejo tedaj, ko jih zaradi določenih družbenih okoliščin ljudje sprejmejo za svoje voditelje. Takrat v kaki Nemčiji ali Rusiji zavladajo za krajši ali daljši čas, pokažejo disketo z židi ali kulaki in povzročijo kataklizmo.

Dejstvo, da so izvlečki iz vsebine diskete, ki brez dokazov kriminalizira celoten vrh države, sploh objavljeni, seveda govori o odsotnosti poklicne etike nekaterih novinarjev in urednikov, vendar samo po sebi to ne bi predstavljalo vzroka za zaskrbljenost. V normalni državi bi namreč tak časopis zaradi zasebnih tožb prizadetih državljanov zelo naglo finančno propadel. V našem primeru pa so uredniki verjetno ocenili, da se bodo sodišča ob morebitnih tožbah postavila na njihovo stran. Še več: najbrž domnevajo, da tako razmišljajo tudi ljudje s seznama in zato tožb sploh ne bodo vložili. In kar je najhuje: domnevajo, da bodo našli dovolj bralcev, ki bodo prostodušno verjeli zapisani besedi in ob tem spregledali, da dokazov za večino obdolžitev, zlasti najhujših, preprosto ni. V takih okoliščinah se širjenje laži izplača. Če laž poveš desetkrat, postane resnica. Kdo je že to rekel?

Poglavitni razlog za preplah je dejstvo, da dejavnost, ki smo jo v Sloveniji v obliki lažnih obdolžitev, seznamov in čistk poznali zlasti v prvem desetletju komunističnega režima, v novi državi dobiva nov zagon, ob tem pa kljub vzpostavljenim demokratičnim pravilom igre ne doživi ustrezne moralne obsodbe. Nerazvita demokracija, država na prehodu? Slovenska privoščljivost? Samozaščitno ravnanje in konformizem, porojena iz strahu? Predvidevanje bodočih dogodkov in vnaprejšnje klanjanje novim vodjem? Upanje, da bodo čistke naredile prostor našim lastnim ambicijam?

Kako si je mogoče razlagati neobčutljivost in neodzivnost kulturnih, znanstvenih in moralnih ustanov v družbi, ki se ob takih dogodkih praviloma ne oglasijo, čeprav bi se morale: če že ne z namenom, da bi zaščitile ugled svojih članov, ki ga najrazličnejši pisuni valjajo po blatu, pa vsaj zato, da bi drugim državljanom, kise zaskrbljeno sprašujejo, ali jim res vladajo kriminalci, pojasnile z močjo svoje avtoritete, kaj je dokaz in kaj je manipulacija, kaj je videnje sveta kot mozaika različnih interesov in kaj je pogled na svet kot organizirano zaroto. S svojo brezbrižnostjo prevzemajo velik del odgovornosti za to, da bodo svet začeli razlagati samozvanci in psihopati.

Moj črni scenarij predvideva, da bo nekoč v prihodnosti Vodja z zelenim flomastrom podčrtoval sezname kulakov in določal, kdo bo odšel v zapor na Dobu in kdo v zapor odprtega tipa. Morda bo komu od nekdanjih prijateljev, če bo zbolel, dovolil nekajdnevno zdravljenje v bolnišnici na robu mesta. Ko bodo končno vsi kulaki prevzgojeni, bo potrebno iskati sovražnike v lastnih vrstah. Zanima me, kdo bo v tem primeru Trocki.

Ker sem optimist, verjamem v lepši scenarij. Po njem moj vnuk ne bo imel svojega dosjeja.