Dosje mojega očeta ni tiste vrste, da bi vzbujal pozornost, saj ni dosje zaupnika, temveč nasprotnika prejšnjega režima. Dosjeji žrtev danes ne zanimajo skoraj nikogar: ne sprožajo afer, vzbujajo nelagoden občutek sokrivde in pretijo s stroški zaradi morebitnih zahtevkov po odškodnini. Skratka: nadloga. Čeprav teče čas enako hitro za sodnike in obsojence, paznike in kaznjence, krvnike in žrtve, sem vse bolj prepričan, da nas zanima samo ena polovica teh neločljivo povezanih dvojic. Krivci.

Dosje mojega očeta je nezanimiv še iz enega razloga: ni bil ne belogardist ne informbirojevec, razen predvojnim društvom primorskih emigrantov ni nikoli pripadal nobeni stranki. Nič takega, da bi ga vsaj danes vzela v zaščito katera od zmagovitih strani. Njegovo ime se ne bo znašlo na nobenem od novih spomenikov. Še sam ne vem, kam bi ga uvrstil. Sliši se patetično, a še najbolj bi sodil med tiste naivne poštenjake, ki povedo. kar mislijo, in zato skozi vso zgodovino vlečejo kratko. Predvojno nacionalistično koprnenje po rodni Primorski, iz katere je bil izgnan, so mu kot »napredno usmerjenost« priznavali celo pisci dosjeja. Kor srednješolec in študent več kot deset let ni smel obiskati staršev na italijanski strani meje. Celo očeta so mu Italijani zaprli za  pol leta, ko se je vrnil z obiska pri njem v Ljubljani. Bil je obseden s svojo ·Primorsko in nikoli ni prebolel izgube Gorice. Javno je krivil našo oblast, da je Gorico zapravila po lastni krivdi in se posmehoval proletarskemu internacionalizmu, ki Togliattija ni oviral, da bi se v tem primeru ne bojeval za italijanske interese. Zaprli so ga takoj po vojni in ga po enem letu izpustili brez sojenja zaradi pomanjkanja dokazov o njegovi dejavnosti »proti ljudstvu«. To priča, da je za svoj moralni zlom pravosodje potrebovalo nekaj let: čez dve leti so ga pod obtožbo, da je nekemu čisto navadnemu državljanu pomagal pri begu tez mejo, obsodili na enajst let in pol strogega zapora in pet let izgube državljanskih pravic. (Kroženje časa: ko sem bil leta 1963 v Rimu priložnostni opazovalec razpoloženja ob Togliattijevem pogrebu. sem za dijaško glasilo svoje gimnazije verno opisal, kako so skoraj na sleherni plakat komunistov z napisom »Nostro compagno e morto!« ltalijani skrbno pripisovali: »Deo gratias!« Mestni partijski komite je pobesnel in eden od mojih profesorjev, tudi sam komunist, se je moral zelo potruditi, da je rešil mojo kožo.)

Dosje mojega očeta pokriva sedemintrideset let njegovega življenja. Od prvega zaslišanja leta 1948 do zadnjega poročila o lokalnem nadzoru v letu 1985, ki ga zaključuje pripis: »Javno sovražno ne izpada, z družbeno ureditvijo pa se ne strinja. Z ozirom na njegovo zdravstveno stanje in starost predlagamo izbris iz lokalnega nadzora.” Takrat je bil oče star 75 let.  Sramujem se, da me je ob prvem prebiranju te »mape predmeta”, ki zgolj med vrsticami daje slutiti trpljenje mojega očeta in matere, najbolj stisnilo pri srcu, ko sem tako na prvi kot na

zadnji strani uzrl samega sebe. Na prvi strani kot mlajšega od dveh osumljenčevih otrok, ki sta stara dve in štiri leta, na zadnji strani pa kot sin zdravnik, ki redno prihaja na obisk k nadzorovani osebi.

Tisti, ki koprnijo po arhivih sodelavcev Udbe, bi tudi v dosjejih žrtev našli pravo zakladnico imen. Poleg tega so dosjeji po preglednosti pravi predhodniki računalniško urejenih zapisov. Posebno koristen je abecedni seznam oseb, ki nastopajo v zgodbi. Tako nastopi v dosjeju mojega očeta neki Pepi na straneh 18 in 19, neki Tone pa je omenjen kar osemnajstkrat. Vsega skupaj vsebuje indeks šestintrideset oseb: sorodnikov, prijateljev, sosedov in sodelavcev, pa tudi neznanih ljudi v vlogah soobtožencev, prič in ovaduhov. Pisana druščina oseb in kronika dogodkov, ki pričata, kako običajni so bili ljudje, pri katerih je oblast zbirala podatke o sumljivih osebah, in kako samoumevno in brez samospraševanja so ti ljudje sodelovali s preiskovalci. Nekateri so očeta na nek način ščitili (25 let po prihodu iz zapora: »na stanovanju ni opaziti, da bi sprejemal obiske naših ali tujih državljanov”), drugi so podtikali (leto 1979: »na delovnem mestu prihaja v stik s tujimi državljani; v času turistične sezone je bilo opaziti, da je v službi delal tudi v popoldanskem času«), tretji pa so izkoriščali priložnost za izrekanje vrednostnih sodb (»Egoist in materialist, podobno žena«). (Pri tej zadnji izjavi se spomnim otroštva: odpuščena mati – pravnica, ki po vasi, kjer

živimo, riba lesene pode po kmetijah; srečanje s tujcem, ki trdi, da je moj oče, pri šestih letih; led po stenah naše sobe; zgodnje spoznanje, da tudi vroča voda zmrzne in zdrobi steklenico, ko se ta v postelji izmakne dosegu prekratkih nog; praznične družinske pojedine ob osamljeni škatli sardin in nenehno opominjajoči občutek lakote, ki je morda še danes razlog za mojo nespodobno nenasitnost.)

Pri imenih v dosjejih se kmalu zavemo dveh problemov. Eden je količinski: pri tisočih in deset tisočih primerov političnega preganjanja ni skoraj nobene možnosti, da se v dosjejih ne bi znašla večina Slovencev. Seveda ne vsi v enakih vlogah, vendar tudi vsak posameznik ne vselej v isti. Tu tiči drugi problem: večine ljudi ni mogoče na enostaven način razdelili na take, ki zaslužijo zveličanje, in one druge, ki naj bodo pogubljeni. Oče mi je s primeri iz svoje zgodbe dokazoval to trditev: eden od zasliševalcev se je kasneje znašel na Golem otoku, nekateri, ki so ga vzeli v bran, so bili ob drugih primerih zadrti »udbaši«, ovaduh je bil hkrati sam obtoženec v drugem procesu. Stalinistični sistem mi je razlagal kot piramido ljudi, značajev, dejanj in usod, odeto v mavrico sivih odtenkov in le na redko posejano s povsem belo ali povsem črno barvo. Na dnu piramide drugorazredni državljani, proti vrhu tisti z naraščajočimi privilegiji in z vse več pooblastili za odločanje med dobrim in zlim. Tisti, ki so še ohranili dušo, so nedvomno v stiski, pa tudi tiste brezobzirne preveva strah: sistem jih namreč vsak hip lahko nadomesti; sistem črpa svojo moč prav iz nadomestljivosti ljudi. Oče je na svojo odrinjenost na dno znal gledati tudi z nekakšno hvaležnostjo: kakšna sreča, da ga nihče ne sili v dejanja, ki bi se jih sramoval, da mu je prihranjena mimikrija, da mu pečat nasprotnika družbene ureditve daje možnost za poštenost in občutek neke vrste svobode. Z odmikajočimi se leti celo do svojih sodnikov, kolegov s pravne fakultete, ni več gojil pretirane zamere, kaj šele maščevalnosti. Na vprašanje, kako bi ravnal on sam, če bi bil na njihovem mestu, mi je rekel: »Želim si, da bi bil dovolj pogumen, da bi ravnal drugače.”

Določanje krivcev je za nekatere današnje samozvane maščevalce na moč enostavna stvar. Eden od prepoznavnih znakov je članstvo v edini stranki iz totalitarnega obdobja. Ker je bila njihova oblast nelegitimna in so v njenem imenu nekateri izvrševali tudi zločine, je upra­ vičeno, če vse komuniste po vrsti proglasimo za zločince. Tudi »jugoslovenarji« se ne morejo skriti: sodelovanje z južnoslovanskimi »brati« v nekdanji državi je kolaboracionizem, ki ga je mirno mogoče izenačiti s sodelovanjem z okupatorjem med drugo svetovno vojno. Vodenje ustanov in podjetij je podoben pečat. Ker so na taka mesta praviloma prihajali komunisti, tudi vodilno mesto v prejšnjem režimu izdaja najmanj lopova. Zato v vodstvih podjetij, fakultet, inštitucij in vladnih ustanov ne sme biti nikogar, ki je opravljal vodstvo teh institucij v prejšnjem obdobju (npr. do 1. avgusta 1990). Sem in tja se za hip to stališče zamaje ob direktorju, ki nikoli ni bil komunist in mu sploh ni mogoče dokazati ničesar. Odgovor je tudi tu pri roki: očitno je režimu služil na podtalen način in je bilo iz konspirativnih razlogov potrebno, da se ni včlanil v stranko. Vse te ljudi je treba poiskati in kaznovati, predvsem pa odstraniti s položajev.

Čemu ta gonja? čemu celo pozivi k maščevanju nad otroki grešnih očetov? V prejšnjem sistemu sem sam nosil pečat takšnega sina. Resda se mi ni zgodilo nič zelo hudega, vendar sem bil ob vsakem izpričanju še tako neznatnega uporništva opozorjen, naj ne hodim po poteh svojega očeta. Ali bomo tudi v novi državi sumljivo motrili sinove in vnuke, tokrat komunistov, češ da jabolka ne padajo daleč od drevesa? V vzklikih po odstranitvi tistih, ki so obremenjeni s staro miselnostjo, prepoznavam staro miselnost. Ko sem proti temu javno protestiral že nekaj mesecev po prvih svobodnih volitvah, sem bil nemudoma razglašen za pripadnika stare miselnosti. Kroženje časa?

Povsem sem prepričan, da med Slovenci ni toliko sovraštva in želje po maščevanju, kot bi to lahko sklepali po ravnanju nekaterih njihovih izvoljenih predstavnikov. Moj oče vsekakor ne bi bil med njimi. Navsezadnje že povprečno razgledan posameznik ve, da totalitarnega sistema ni mogoče razložiti s črno-belo podobo o desetih odstotkih hudobnih komunistov in devetdesetih odstotkih odrinjenih dobrih državljanov. Zatirana večina, vsaj njen znatni del, si ni sama izbrala svoje usode, samo poklicana ni bila k obloženi mizi. Pri določanju ravnotežja med tistimi s puško in tistimi, ki kopljejo, so si partije po vsem svetu večinoma izbrale razmerje ena proti deset. Z izjemo zadnjih let pred propadom komunizma je najbrž manj ljudi odklonilo kot pa sprejelo povabilo k včlanjenju v stranko. V piramidi drugorazrednih državljanov in samozvane avantgarde ni ostre ločnice med dobrimi in slabimi dejanji: ne samo možnosti za slaba dela, tudi možnosti za dobra dela je na dnu zelo malo. Pogledano cinično so bili državljani na dnu pravzaprav obsojeni na poštenost, saj jim je bilo onemogočeno odločanje o tistih stvareh, ki posegajo v življenje drugih in lahko povzročijo krivice. Večja izpostavljenost dilemam odločanja seveda ni opravičilo onim na vrhu: pomeni zgolj to, da so – seveda v mejah služenja sistemu – lahko bodisi lajšali ali oteževali življenje sodržavljanom. Ali je res povsem izključeno, da bi bila pri posameznikih z vrha piramide dobra dela celo prevladujoča?

Pri tistih dejanjih, kjer totalitarna oblast potrebuje prikimavanje svojega ljudstva, se drugorazredni državljani praviloma ne obnašajo nič drugače kot njihovi privilegirani sodržavljani. Kdo se ne spominja sestankov, tudi takih z udeležbo intelektualcev in strokovnjakov, kjer je zadoščal en sam komunist, ki je sporočil mnenje partije, pa so se mu skoraj vsi brez izjeme priklonili? Ta otrdela drža v ponižnem predklonu, ta smrt v duši je morda eden največjih grehov totalitarnih sistemov. Pa vendar: če danes, ko se vračamo v kapitalizem, sprejemamo le na pol zakonito in ne preveč moralno podjetniško iznajdljivost kot naraven odziv posameznika na izzive okolja, ali ne bi mogli tudi ponižujočega konformizma iz preteklosti prav tako razglasiti za sprejemljivo obliko boja za preživetje v tedanjem okolju? Ne navsezadnje: ali se tudi danes številni državljani z upognjenimi hrbtenicami ne obračajo k novim oblastnikom, da bi jim lahko jedli iz rok? Prilagodljivost je prevladujoča oblika človeškega obnašanja v vseh sistemih, v totalitarnih režimih pa je imela še posebno vlogo: bila je zaslužna za preživetje posameznikov in hkrati kriva, da so ti režimi preživeli tako dolgo.

Moj oče ni verjel v končno pravičnost poslednje sodbe, marveč v relativno pravičnost časa, ki za nazaj presoja dogodke in ljudi in je hkrati ponovno lahko krivičen do sodobnikov. Verjel je v poštenost in moralo, ki se sicer spreminjata, pa vendar sta na vsakem preseku časovne krožnice absolutni vrednoti. Bil je prepričan, da se v nenehnem kroženju časa človeštvo ne vrača v izhodišče krožnice, temveč se spiralasto vzpenja. Morda mu je to pomagalo, da se nikdar niti za hip ni počutil krivega in je izžareval nekakšno samoumevnost, da bodo nekoč to vedeli tudi drugi. Takrat bodo na novo določili, komu kazen in komu zasluženo plačilo. 

Kdo torej zasluži kazen? Samo tisti, ki mu je dokazano kaznivo dejanje in ne samo namen in ki je prekršil zakone, ki so veljali v času dejanja. Najrazličnejši dosjeji in arhivi so lahko v pomoč uradnim osebam, ki zaradi zasebnih tožb ali po uradni dolžnosti raziskujejo sume kaznivih dejanj, nikakor pa ne bi smeli biti predmet nekritičnega javnega razgrinjanja.

Samo po sebi je umevno, da bo tak pristop dolgotrajen in ne bo dosegel vseh krivcev – ne le zato, ker ne bo na voljo dokazov, temveč tudi zato, ker bo zmanjkalo časa. Vendar je bolje, da ostane sto krivcev nekaznovanih, kot da bi obsodili enega samega nedolžnega. Nikakor pa ni treba, da nekdanja zakonodaja udarja tudi po žrtvah: pri popravljanju krivic, ki so jim bile povzročene, je pravično odškodnino treba izmeriti z današnjimi merili.

Skoraj ne morem verjeti, da posamezne politične elite tega ne bi vedele. Če torej nekatere med njimi zahtevajo generalno čistko po kriteriju pripadnosti oblastni stranki v prejšnjem režimu, tega ne delajo v imenu pravne države in tudi ne v imenu nekdanjih preganjancev. Prepričan sem, da žrtve krivičnih procesov zelo dobro vedo, da bi se izenačile s svojimi mučitelji, če bi zahtevale kakršnokoli drugačno ravnanje razen poštenega sojenja. Možen je samo en zaključek: tisti, ki zahtevajo čistke, natančno vedo, da bo v sodnih procesih mogoče dokazati krivdo le maloštevilnim. To pa je zanje premalo, hočejo namreč izpraznitev čim večjega števila pomembnih položajev. Čistke želijo izkoristiti za utrditev svoje oblasti, ki si jo predstavljajo kot zapolnitev teh položajev s svojimi ljudmi. Le tako je mogoče razumeti, zakaj se strankarskim elitam še zdaleč toliko ne mudi pri odpravljanju krivic, čeprav bi to moralo biti ena od prvih moralnih zadolžitev nove oblasti. Številne krivice, ki jih je zakrivil prejšnji sistem, zato še kar naprej trajajo. Obveza do preteklosti izgublja svoj moralni naboj in vse bolj postaja manipulacija. Najbolj seveda z žrtvami samimi.

Tudi razprava o sicer zelo realni nevarnosti, pravzaprav dejstvu, da se Slovenija razvija v mafijsko državo, se je sprevrgla v boj za položaje, zlasti v gospodarstvu in bančništvu. V obstoj mafije v širšem pomenu besede (z lastnostmi, kakršne so klientelizem, korupcija, delovanje v sivem področju med zakonitostjo in kriminalom, tajne lože) verjamem, mislim pa, da v današnjih časih naziv udbomafija ni pravi. Pogoj za preživetje mafije je namreč njena zlepljenost z vsakokratno oblastjo. Ne verjamem, da mafija ne bi bila sposobna osnovnošolske sociološke analize, da potomci nekdanjih komunistov vsaj nekaj desetletij ne morejo računati na oblast. Če že nekdanji oporečniki ateisti danes glasno molijo v prvih vrstah različnih shodov, čemu ne bi novih bogov odkrivali tudi mnogo bolj prevejani in nenačelni mafijci? Zato se je današnja mafija, pa tudi če bi v resnici imela še večino ljudi iz prejšnjih časov, nedvomno že davno začela utrjevati pri vseh delih oblastnega loka. Žarometi, s katerimi nekateri osvetljujejo samo eno stran političnega in gospodarskega prostora in vpijejo »držite tatu«, so zato slepilni manever, da se v senci na nasprotni strani lahko nemoteno gradi nova zveza med mafijo in oblastjo.

Če ne bi šlo za čisti boj za oblast, bi bilo mogoče pretekle privilegirance pravično »kaznovati« še na en način in to brez sodišč: s preverjanjem znanja in sposobnosti s pomočjo objektivnih kriterijev. Pri taki pozitivni selekciji bi ob prvi reelekciji odpadli vsi tisti, ki jih je prejšnji režim povzdignil na račun »moralno političnih« kriterijev. Seveda pa tako preverjanje kvalitete kadrov večini strank ne diši, ker imajo v svojem interesnem območju premalo sposobnih ljudi. Zato se raje bodisi odkrito ali pa sprenevedavo odločajo za moralnopolitični kriterij nove vrste pod geslom: »Ni važno, da je pismen, glavno, da je naš«.Negativna selekcija iz preteklosti se nadaljuje, le predznak je drugačen.

S tem pa smo od kazni za grehe prišli k plačilu za dobro delo.

Edina od točk, kjer se je moj oče vedno znova pustil presenetiti, je bila dejstvo, da prejšnji režim ni upošteval sposobnostjo posameznika in jih zato tudi ni mogel izkoriščati. Ko je kot izkušen pravnik vedno znova pogorel pri kandidiranju za mesto vodje neznatnega oddelka v svoji ustanovi in vsakokrat doživel, da je njegov šef postal mladenič, ki ga je kot neizkušenega zelenca on sam učil abecede, je vselej kazal nekakšno osuplost – ne toliko zaradi lastne usode kot zaradi nespameti oblasti, ki ne zna izbirati pravih ljudi na prava mesta in si s tem pripravlja lasten propad. V njem namreč domoljubje ni nikoli ugasnilo: veselil se je vsakega uspeha svoje mačehovske države in žalostil nad vsakim njenim neuspehom. Niti pomislil ni, da bi bil upravičen tudi do obratnih čustev. Bilo je očitno, da bi uspeh privoščil celo svojim preganjalcem, če bi njihova uspešnost pomenila razcvet države. V vlogi konja iz Živalske farme ni nikoli izvedel, da so o njegovem delu v pisarni ob popoldnevih in koncih tedna njegovi ovaduški sodelavci poročali kot o morebitni sumljivi dejavnosti.

Zamenjava totalitarnega z demokratičnim režimom je obnovila vprašanje, kako izbirati ljudi, ki bodo poslej vodili državo. Ni dvoma, da morajo biti ljudje na ključne politične položaje izvoljeni. Volitve so najbolj demokratičen, vendar tudi mediokriteten način izbora voditeljev. Če bi na vse možne položaje v državi izbirali ljudi z volitvami, bi država zanesljivo propadla. Podobno nespametno je, če tudi druge odgovorne položaje v državni upravi in javnih ustanovah razglasimo za politične in jih prepustimo kadrovskemu mešetarjenju vsakokratne oblasti, namesto da bi za taka mesta veljala nevtralna poklicna merila. Naši najvišji politiki so se zavestno odločili prav za to in kristalno jasno je, da tega ne delajo v korist državljanom, temveč za krepitev svoje oblasti. Tako se dogaja, da anonimneži z videzom odvetniškega pripravnika zastopajo državo v tujini ali prepričujejo zbore uglednih strokovnjakov v svoj prav. Spet smo priče kroženju časa. Pretekla desetletja smo se zgražali nad drvarji, ki so prišli iz gozdov in »iz nič postali vse« (čemur smo – poleg sistema z vgrajeno neučinkovitostjo – pripisovali katastrofalno neuspešnost stare države), zato je naravnost osupljivo, da ta pojav, ki se replicira v vsaki politični eliti posebej, ne vzbuja skoraj nobene pozornosti. Plačevanje »zaslug za osamosvojitev« in »pripadnost stranki« neznanim povzpetnikom in povprečnežem, ki so nekaj dni pred volitvami zaslutili svoj trenutek in se pridružili tisti stranki, ki je bila po sedežu najbližja njihovemu bivališču, z ministrskimi in drugimi oblastnimi položaji je še mnogo bolj neokusno in nemoralno kot enako plačevanje tistih, ki so štiri leta čepeli v gozdovih. Hkrati pa je do vseh skrajnosti, da, prav zločinsko neodgovorno do države in njenih prebivalcev. Spet se razkriva aroganca, s katero se oblast požvižga na to, kaj si o njej mislijo državljani. Razen če to ne razkriva njene neumnosti?

Dvomilijonska država zaradi preprostih bioloških danosti ne narodi več kot majhen odstotek zares sposobnih posameznikov. Morda sploh ne dovolj za čisto vsak položaj, ki ga potrebuje samostojna država. Zato je eden od temeljnih problemov, kako v okoljih, kjer se odloča, zagotoviti tisto kritično maso intelektualnega potenciala, ki bo lahko prodrl s svojimi pogledi in s tem prevzel odgovornost za vlečenje voza. Če te kritične mase ni, prevladajo zakoni povprečništva; še tisti redki sposobni ljudje pa so izločeni kot moteči ali odidejo sami. Namesto da bi se državna oblast zavedala te nevarnosti in jo skušala omejevati, jo s svojim zgledom naravnost spodbuja.

Kopičijo se znamenja moralnega razkroja. Nekateri nekdanji oporečniki, današnji oblastniki, se obdajajo z debelim slojem prilizovalskih povzpetnikov, pustijo se javno poveličevati, spletkarijo in gojijo klientelizem. Domala vse stranke se ravnajo po vzorcih obnašanja nekdanje partije. Cinično rečeno, koristijo le toliko, kolikor je soobstoj več partij boljši kot obstoj ene same: preprečujejo obnovitev totalitarnega sistema. Način njihovega delovanja pa ne daje zagotovil, da ne bi marsikatera med njimi, ki bi dobila večino na volitvah, pri priči ne uvedla totalitarne oblasti. Ob tem je še najmanj verjetno, da bi bila komunističnega tipa, kot svarijo nekateri. Najvišji predstavniki države kažejo presenetljivo ravnodušnost ob naraščajoči korupciji, odsotnosti pravne države, ustvarjanju strankarskih fevdov, razpolaganju z javnim denarjem brez nadzora javnosti in krajah, hkrati pa jih pesti skoraj popolno pomanjkanje vizije, kaj sploh hočemo in kam gremo.

Večino opisanega dogajanja sta sprožili dve usodni zmoti nove politične elite: da je mogoče kaznovati brez dokazov krivde in da je mogoče nagrajevati brez dokazov zaslug. Prva zmota bo z uvedbo notranjih  sovražnikov nadaljevala kontinuiteto »stare miselnosti«, druga bo vzpostavila vladavino povzpetnikov in mediokritet. Obe pa bosta še enkrat preprečili, da bi državo, njene institucije in gospodarstvo vodili najsposobnejši ljudje. Kdor pred tem dogajanjem vtika glavo v pesek in zatrjuje, da je v novi državi treba reševati predvsem gospodarstvo, vsi drugi problemi pa se bodo nato razrešili sami od sebe, je v hudi zmoti.  Velja prav obratno: ustrezen odgovor na vprašanje, kdo v novi državi zasluži kazen in kdo privilegije, lahko reši tudi gospodarstvo.

Moj oče je živel še šest let po prenehanju lokalnega nadzora, vendar se ga je že kmalu po tistem lotila bolezen Kunderovega očeta: izgubljal je besede. Druga za drugo so kot jesensko listje odletavale iz njegovega spomina. Le po zadregi in obupu, ki sta mu sijala iz oči, ko mi je želel povedati kako misel, sem vedel, da je njegov razum še dolgo ostajal ohranjen. Malo pred smrtjo je umolknil. Doživel je svobodno Slovenijo, po kateri je tako hrepenel, vendar nikoli ne bom vedel, ali je ta dogodek prepoznal ali pa ni več mogel vstopiti v vse bolj oddaljeno valovanje njegovih misli. Vem pa, kaj bi mi rekel tri leta kasneje. Da čas v resnici kroži.