Zapis o tem, zakaj danes podpiram pomoč pri končanju življenja, sem dolžan zlasti svojim bolnikom in študentom, ki sem jih nekoč prepričeval o nasprotnem.  

Dolžnost zdravnikov je reševanje življenj, ne pa njihovo končevanje: to je zelo močan argument, ki je  pri mojih prvih korakih v medicini odpravljal  – vsaj tako se mi je zdelo –  potrebo po poglobljenem razmišljanju o evtanaziji. V to so me prepričali tudi tisti moji učitelji na medicinski fakulteti, ki sem jih najbolj spoštoval, in navsezadnje tudi Hipokratova prisega. Zaobljuba »da ne bom nikoli nikomur,  tudi ko bi me prosil, zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljal na tako misel« je verjetno eno od najbolj znanih stavkov, ki opredeljujejo poslanstvo zdravniškega poklica. Poleg tega je v času, ko sem študiral medicino, od druge svetovne vojne minilo šele 20 let. Zloraba besede evtanazija,  kot so pomor duševno bolnih in invalidnih imenovali nacisti, je bila še zelo živa in je v razpravah med zdravniki evtanazijo vnaprej diskreditirala.

Sam sem vse bolj dvomil. Kot zdravnik na oddelku intenzivne terapije sem videl, da trpljenja tudi z najboljšimi metodami ni mogoče vselej dovolj olajšati. Pri morfiju smo vsi vedeli, a molčali, da z njim bolnika vodimo v smrt. Vse bolj mi je bilo nesprejemljivo, da zdravniki lahko pacienta odklopimo z vseh aparatov, ki ga vzdržujejo pri življenju, ter s tem dopuščamo povečanje trpljenja pred smrtjo, ali pa mu za lajšanje bolečin predpisujemo zdravila, ki ga bodo usmrtila, ob tem pa se zaklinjamo, da ne posegamo v proces umiranja. In potem je tu še sprenevedanje države, ki v imenu svetosti življenja prepoveduje, da bi pomagali trpečemu človeku na njegovo željo končati življenje, hkrati pa oblastne in kapitalske elite po vsem svetu vsak dan ubijajo tisoče ljudi proti njihovi volji. Končno me je tudi proučevanje etike, kot jo učijo filozofi, prepričalo, da bi trpeči človek moral imeti pravico do smrti, če si jo sam izbere.

Pri želji po končanju življenja ne gre samo za telesno trpljenje, ki ga še lahko razumemo, gre tudi za trpljenje, ki zunanjemu opazovalcu ni dostopno: za strah pred odpovedovanjem lastnega telesa in umskim razkrojem, za zavedanje, da izginjaš s sveta kot oseba, ki so jo poznali tvoji bližnji in drugi ljudje; torej si mrtev pred svojo fizično smrtjo, pa te še vedno negujejo in čakajo, kdaj se bo tvoje srce naveličalo in ustavilo. Mislim, da lahko o tem, kaj je znosno ali neznosno življenje, odloča samo tisti, ki tako življenje živi. Zakonodaja bi vsem morala dati pravico do pomoči pri končanju življenja. Priporočilo, ki ga včasih dajejo nasprotniki evtanazije, naj pač trpeči posameznik naredi samomor in naj ne obremenjuje drugih, je nečloveško: od posameznika zahteva, da si izbere nezanesljiv in praviloma krut način, da se ne poslovi od svojih najbližjih, da se skrije v osamo in da svojce zapusti v šoku, z neodgovorjenimi vprašanji in občutki krivde. Ne soočam se z boleznijo, vsaj po svoji vednosti še ne, ki bi mi napovedovala trpljenje. Tudi ne vem, kaj bom v takem primeru sam izbral. Mislim, da se bom želel posloviti v krogu svojih najbližjih času, ko bom jaz še vedno jaz, in z njihovim razumevanjem, da želim  umreti. Ko gre za soočenje s smrtjo, mora vsakdo imeti pravico izbire. Rad bi živel v  državi, ki bi me pri tej pravici podpirala.